Robin Hood

za

Osmi potnik z lokom.

Robin Hood je nadaljevanje Nebeškega kraljestva in predzgodba Robina Hooda, princa tatov, ali bolje rečeno - vseh Robinov Hoodov, ki ste jih videli. Tako tistega s Kevinom Costnerjem in tistega s Patrickom Berginom kot onega z Richardom Greenom, Douglasom Fairbanksom in Errolom Flynnom, pa tudi Disneyjevega, animiranega, ki mu je dal glas Brian Bedford, in Brooksovega, komičnega, ki ga je igral Cary Elwes - »with an English accent«. Scottov Robin Hood se konča, preden se drugi začnejo - ko Russell Crowe odide, pride Kevin Costner.

Da ne bo kakega nesporazuma: zgodbi se prekrivata, toda le zato, ker je šel Robin Hood, princ tatov v svojem fantaziranju tako daleč, da je vse pomešal, vključno s kronologijo, celo tako daleč, da je na koncu pripeljal kralja Ričarda Levjesrčnega - živega in zdravega. Kot twist! Igral ga je kakopak Sean Connery, ki je v Lesterjevem filmu Robin Hood in Mariana, najbolj realističnem Robinu Hoodu doslej, na koncu umrl - no, Ričard Levjesrčni umre že prej, med obleganjem nekega francoskega gradu. Še prej pa se z Robinom Hoodom, ki noče sodelovati pri pokolu civilistov, zabarikadiranih v gradu, razideta. Tako, brez tistega orgazmičnega vzklika »Spustite pse«, ki je intoniral Gladiatorja, se začne tudi Scottov Robin Hood, ki se potem - po Robinovi vrnitvi v Nottingham ter po soočenju z normansko tiranijo, neoliberalnim šerifom, izkoriščanjem in zatiranjem malih ljudi, previsokimi davki, paralizirano, marionetno, inertno politiko in depresivno, deregulirano, turbulentno domovino, utrujeno od visokih stroškov križarskih vojn (hja, alegorija Blair-Brow-nove Britanije) - prelevi v mozaično pakiranje »vesele sherwoodske druščine«, ki bo na koncu - preden bo odletela v objem Kevina Costnerja - tako bratska in enotna, da bo lahko ustavila francosko invazijo. To, da brhko Marion, ki enako dobro rokuje s plugom in mečem, igra Cate Blanchett, ki je igrala kraljico Elizabeto, daje Robinu Hoodu dodatno težo, saj ga - vsaj metaforično - pošlje v prihodnost, v elizabetinsko dobo, ko je špansko invazijo zlomila kraljica Elizabeta. Ne brez razloga: Robin Hood je pač novo poglavje v Scottovi zgodovini sveta, v kateri neoliberalizem, imperializem in križarski populizem vedno rojevajo kri in ki jo zdaj - kronološko gledano - spletajo Gladiator (propad rimskega imperija), Nebeško kraljestvo (križarske vojne), Robin Hood (preureditev Zahoda), 1492 (odkritje Amerike), Dvobojevalca (napoleonske vojne), Ameriški gangster (vietnamska vojna), Črni dež (japonska grožnja ameriškemu imperiju), Sestreljeni črni jastreb (zlom ameriškega imperija), Telo laži (nove križarske vojne), Iztrebljevalec (visoki stroški neoliberalizma) in Osmi potnik (pošast neoliberalizma). Če Scottove filme zlepite skupaj, izgledajo kot zelo osebni dokumentarec o Zahodu, zato tudi ne preseneča, da je za Robina Hooda, inverzijo osmega potnika in džihadističnega freedom fighterja (lok in puščice!), izbral prav Russella Crowea - Crowe namreč izgleda tako, kot je izgledal Ridley Scott, ko je posnel Osmega potnika in Iztrebljevalca, najboljša filma o prihodnosti neoliberalizma in naši prihodnosti.