13. 5. 2010 | Mladina 19 | Kolumna
Nemir v nekdanjih nebesih
Naš vrhovni interes je, da EU preživi, ostane enotna in pri močeh
© Tomaž Lavrič
EU Slovence v glavnem dolgočasi. Sedanje dogajanje je izjema - ena država že gori, hkrati grozi več državnih bankrotov, varni nismo niti sami. Unija je v zadnjem hipu iz obupa našla pogum in zamotala velik reševalni paket. Kljub temu se lahko zgodi vse, celo razpad Unije, naših nekdanjih nebes.
Iz slovenskega zornega kota je nenadoma zelo očitno dvoje. Prvič, da je vprašanje EU tudi zelo slovensko vprašanje. Drugič, naš vrhovni interes je, da Unija preživi in ostane vitalna, solidarna in čim bolj enakopravna skupnost. Njen razpad ali temeljito zrahljanje nas bi ogrozil v vseh pogledih - ekonomsko, notranjepolitično in varnostno. Tradicionalne ekonomske poti na evropski zahod bi se utegnile zožiti. Odnosi s sosedi, dovolj zapleteni že zdaj, bi lahko postali nevarni. Brez zgledov in pritiskov Unije bi lahko zdrsnili celo v totalitarizem. Navzven bi postali satelit kake velike države, najverjetneje Nemčije. Postali bi tudi bolj zaprto-nacionalistična družba.
Skratka, če bi EU razpadla, bi se Slovenija znašla v dramatično novih okoliščinah.
Zakaj smo pravzaprav silili vanjo? Od članstva smo pričakovali razvojni pospešek, večjo mednarodno varnost, blagodejne vplive na notranjo stabilnost in demokratičnost, varstvo pred pretresi globalizacije. In seveda prestižno ločitev od Balkana. Doslej se ni dokončno razblinilo nobeno od teh pričakovanj, čeprav Unija nikakor ni idealna skupnost.
Za našo politiko je »Evropa« kmalu po vstopu postala samoumevna in nezanimiva. Ta odnos je dobro ponazarjalo Janševo predsedovanje. V tehničnem pogledu smo ga izpeljali spodobno, v političnem medlo. Na velika vprašanja res ne moremo vplivati, toda nekatere ambiciozne predsedujoče države, čeprav majhne, si izberejo posamične točke in tako predsedovanju vtisnejo svoj pečat. Slovenija takih ambicij ni pokazala - po tujih mnenjih zato, ker se pri kočljivih temah boji odgovornosti. Predsedovanje je scela potrdilo vtis, da je naša politika v normalnih časih zadovoljno zaprta v tukajšnje mikrovesolje.
Tako stanje duha se ne spreminja, morda se celo slabša. Majhnost in nevplivnost nista opravičilo za ravnodušnost in zaplankanost. Utvar si ni treba delati, toda z idejami, ambicijami, trdo obrambo lastnih vitalnih interesov in pametnim sklepanjem zavezništev je mogoče postati vplivnejši, predvsem pa se ustrezneje prilagajati gibanjem v Uniji.
To nikoli ni bila statična skupnost. Članice so načeloma enakopravne, sodelujejo pa zelo različno. Nekatere se tradicionalno podpirajo (Skandinavci), druge se držijo ob strani (Anglija), tretje si iščejo politične zaščitnike (vzhodne članice v Ameriki). Slovenija je ostala nekakšen prosti strelec z dokaj cikcakasto usmerjenostjo: ekonomsko nas vleče proti Nemčiji, politično pa, zlasti pod desno vlado, proti Ameriki.
Zdaj znova postaja aktualna ideja o Evropi dveh hitrosti. To je posledica krize, razvojnih in kulturnih razlik med članicami, naraščanja nacionalnih egoizmov in pomanjkljivih mehanizmov za reševanje nasprotij med njimi. Za vsem tem se skriva tudi kriza zaupanja - v Unijo in v nacionalne politike.
Ideja je stara in se praviloma pojavi v težavnih časih. Če bi se uresničila, bi to v praksi pomenilo, da bi se skupina držav tesneje povezala, si postavila svoja pravila, »preostanek« pa bolj ali manj prepustila usodi.
Da bi taka dvojna Evropa res nastala, nikakor ni nujno. To bi bila obupana in tvegana operacija, v bistvu kapitulacija ideje o združeni Evropi. Vendar tak izid ni nemogoč. Če se reševanje Grčije, ki je predvsem poskus, da grška drama ne bi doletela drugih velikih evrobolnikov in spodkopala evra, ne bo posrečilo, bo to najbrž konec Unije, kakršna je.
Bi se Slovenija lahko prebila v morebitno novo »hitro« skupino? Najbrž težko, saj bi se vanjo najprej povezale stare in razvite članice predvsem s severozahoda Evrope. Mi nismo ne stara in ne razvita članica. Vprašanje je tudi, koliko smo v tujih očeh mediteranski na grški način. To, da smo že članica evrske skupine, pa nam bi bilo v prid.
Če nam bi preboj uspel, bi bili varnejši, a tudi bolj odvisni. Če bi ostali zunaj, bi bili potisnjeni na manj razvito, nemirnejše in nevarnejše obrobje. Postali bi izrazito drugorazredna članica.
Najugodneje in najmanj tvegano za nas (in druge članice) bi bilo, da bi se Unija ustrezno preuredila in ostala enotna. Pri tem je jasno, da bodo prihodnja leta vsekakor težavna. Razvoj lahko načeloma poteka v tri smeri: nadaljevanje statusa quo, tesnejše povezovanje ali pa rahljanje Unije.
Status quo je dober za dobre čase in očitno nevaren za krizne. Počasno odmiranje Unije bi bilo po svoje najnevarnejše, saj se ne bi sprožili obrambni mehanizmi, podobni sedanjemu zaradi Grčije. Razvoj v tesneje povezano Unijo je najmanj verjeten, a vendarle tudi mogoč pod pogojem, da skupnost poleg spremembe svojih notranjih pravil poseže v širši sistem - ukroti osamosvojeni finančni kapital. Ta je krizo (so)povzročil, se sesedel, zdaj pa jo ponovno zlorablja: banke, ki jih je še nedavno reševala država, tokrat špekulirajo z bankroti svojih rešiteljev. Politika je doslej samo popravljala škodo za takim početjem. Če bo v resnici uveljavila svoj primat, bo to izjemno pomemben zasuk.
Kakorkoli, Unija ni mrtva, vendar je resno ogrožena. Nauk, kako se obnašati v takem položaju na svojem terenu, se zdi jasen: biti sicer pripravljen, da bo EU propadla, hkrati pa se truditi, da bi okrevala. Torej je treba iskati razumno ravnotežje med občutkom za širšo skupnost in lastnimi interesi. Te bo očitno treba trdo braniti tudi pri novih ukrepih za obrambo evra in evrobolnikov, ki so vsi bogatejši od nas. Solidarni smo lahko samo do točke, onstran katere bi sami padli v neobvladljivo krizo ali s pretiranim zategovanjem pasu zabredli v novo recesijo.
Slovenska teža v Uniji bo vedno majhna. Vendar nismo breztežni - imamo svoje poslance, veto, prometne poti, potencialne zaveznike in še kaj. Za večjo prodornost nam manjka samozavesti, resničnega zanimanja za Unijo in idej. Nismo veliki, a smo.
Večina strahov pred EU je praznih. Če kdo ogroža našo narodno identiteto, jo predvsem sami. Tudi uvajanje neoliberalizma in uničevanje socialne države je predvsem naš izdelek. Unija ti ne omejuje demokratičnosti, če je ne dušiš sam. Isto velja za okolje. Skratka, EU je predvsem ojačevalec našega lastnega dobrega ali slabega ravnanja.
V tem negotovem prehodnem času je pametno početi troje: po svojih močeh paziti na obstoj in zdravje EU, gojiti dobre odnose s sosedi in civilizirati lastni kapitalizem. Zraven pa seveda skrbeti za demokracijo. Poleg stanja v EU se splača natančno motriti tudi poučno dogajanje v Grčiji.
Vse to gre početi s preudarkom, ne pa, na primer, glasno in prezgodaj govoričiti, da že tečejo pogovori o razdelitvi Unije, kot je to razlagal Pahor v svojem 8672. letošnjem nastopu. Tako kikirikanje samo veča verjetnost, da bomo ostali pred vrati morebitnih novih, tesnejših nebes.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.