Marie Ndiaye: Rosie Carpe

+ + + +

Otopeli izgubljenci

Ndiayeva, sicer eno zakritih, torej manj razkričanih imen francoske proze, je ravno dobila nagrado za dramatiko; če ji uspeva biti tako enigmatična in stilsko izmuzljiva kot v romanu o Rosie, bi jo morali nujno uprizoriti. Rosie Carpe je naslovna junakinja, ki jo vidimo na letališču, kako se noseča in z otrokom za svojo družino iz Francije preseli na Guadeloupe, v nekdanjo kolonijo. Potem v štirih delih predelamo njeno predzgodbo in kos prihodnosti, odnose z družino in še posebej z delinkventnim bratom Lazarom. Vse skupaj se nam zdi podkleteno s krščansko simboliko in imaginarijem; noseča punca, ki najprej sprašuje, kdo je oče njenega nerojenega otroka, in potem zatrjuje, da to ni nihče, brat Lazare, ki se nekajkrat pojavi in imamo občutek, da je ravnokar vstal od mrtvih, skrivnostni, tudi sami ne čisto gladki samaritani, predvsem pa pregreta kolonialna atmosfera in čudna, včasih prav vročična brezbrižnost v medgeneracijskih odnosih.

Vse nas napeljuje na tako popularne in filmsko izrabljane karibske brezvoljneže, na zombije, že Rosie, ne samo s priimkom, res malo spominja na krapa, brezvoljnega in nekoliko otopelega, potopljenega v blatno ritje in kaljenje vode, dvigovanje sedimentov. Atmosfera, ki jo gradi Ndiayeva, je nabita s skrivnostnostjo in čudno zmaknjenostjo, literarnim osebam težko najdemo težišče in motivacijo, kot bi jih gnalo nekaj nam neznanega in usodnega, proti njihovi volji in mimo nje. In se jim enkrat totalno dogaja, gledajo nekaj in je zraven njihov čisto odlepljeni ali destruktivni tok zavesti, njihovi potlačeni strahovi maličijo interpretacijo realnosti in zato ta dobiva čudne, groteskne podobe, vse je na robu halucinacij. In delajo potem roke vse kaj drugega, kot hoče srce. Ndiayeva je našpičena do čudne apatičnosti, pravzaprav skoraj vsem osebam manjka osnovne empatije, sočutja, odnosi so preračunljivo hladni, tudi in predvsem med generacijami, starši nekajkrat čisto odpovejo, njihov kot da prirojeni nagon umanjka. Druga velika tema je razpoložljivost kolonij z njihovimi zakoni, kaotičnostjo in ne tako pregledno moralo, kamor se umaknejo tisti, ki so doma zgrešili in zabredli. Roman je spisan v neločljivi mešanici objektivizma nouveau romana, delnega toka zavesti in s celim kupom premeščanj, ki kljub detajlnim opisom zabrisujejo dogajanje, ustvarjajo megleno zaveso, ki zahteva dvig in distanco, ki nam pomaga prebroditi spomine na občasne trivialne ali pa čisto zaumske vzorce, predvsem pri zapletu in karakterizaciji.