Jean-Noël Kapferer: Govorice

Prikaz in analiza fenomena govoric.

Eno tistih del, ki živijo mimo avtorja. Po prvi objavi leta 1987 pri založbi »Seuil« Kapferer k njemu nima več kaj dodati, tako da ga založbe samo še ponatiskujejo, ali pa prevajajo. O govoricah je namreč povedal vse. Nekoč profesor komunikacij je zdaj strokovnjak za marketing.

Zakaj torej govorice vztrajajo, kaj prinašajo, kdo jih širi, od kod izvira njihova hitrost in vztrajnost, kaj jim daje status iskanega blaga, s čim očarajo, kakšno moč premorejo, zakaj presegajo dihotomijo laž/resnica, kje se bohotijo, kakšno mesto imajo v družbi, kako se porajajo, kaj se z njimi dogaja med kroženjem, kdaj utihnejo oziroma jih zamenjajo nove, zakaj se določen tip govoric vrača in se ponavlja celo po več desetletjih, v čem se razlikujejo od legend, kvant, čvekov in opravljanj?

Na vsa ta vprašanja knjiga išče odgovore in Kapfererju je uspelo napisati izjemno koncizno delo, ki se v celoti posveti objektu proučevanja. Predstavlja ga nazorno, podkrepi s številnimi primeri iz ameriške, francoske, britanske, nemške, afriške, švedske, židovske, kitajske in ruske kulturne, politične in potrošniške zgodovine. Moč govoric se najbolj izkaže skozi atentat na Johna Kennedyja: 22. novembra 1963 je bil ustreljen, izdihnil pol ure kasneje, kar je v tem trenutku vedelo že 68 odstotkov Američanov, ob dveh 92, ob šestih pa 99.8, pri čemer jih je samo polovica poslušala radio ali sledila televiziji, medtem ko je druga polovica izvedela po principu od ušes k ušesom.

Pojem zavrženega govora, za katerega veljajo govorice, je postavil za legitimni družbeni pojav, ki igra krucialno vlogo celo pri oblikah demokratizacije in ga uvrsti za najstarejši množični medij.

Skratka skupaj s teorijo performativov, kletvic in psovk tvorijo govorice triado najmočnejših govornih dejanj.