Noisia: Split The Atom

Zgodba o Noisii, ki prihaja iz nizozemskega Groningena, je dolga že dobro desetletje, dobrih šest let pa ta skupina s svojimi komadi postavlja sveže in dobro zveneče standarde nove elektronske godbe. Že od prvih izdaj zbuja nadpovprečno zanimanje pri publiki in glasbenih producentih: ko so bili njeni člani še 'zgolj' drum and bass producenti, so postali zelo vrteni in poslušani po nekaj izdanih komadih, izmed katerih The Tide in Block Control še danes donita v spominu. Ko so pred petimi zimami prvič gostovali pri nas, so - milo rečeno - navdušili s tem(ač)nim, agresivnim in razmeroma hitrim zvokom, ki so ga tiste dni poimenovali future funk, in že takrat so imeli bogato zvočno kolizijo, pretežno utemeljeno na drum and bassu. Sicer je Noisia producentsko pot začela na temačni strani drum and bassa in še danes velja za underground, čeprav vmes naredi kak sila plesen komad (kot recimo Gutterpunk), produkcijsko pa sodeluje tudi z velikimi komercialnimi zvezdami, kot so Robbie Williams, Prodigy ali Moby, če glasbe za videoigre niti ne omenjamo.

No, v njenem glasbenem razvoju so se ji dejavno zgodili (tudi) breakbeat pa grime in še kak žanr/trend, tako da nas je na tem albumskem prvencu dočakalo pravo malo sočno kraljestvo, polno in izpopolnjeno v svoji pojavi. Noisia si je - ob nekaj ducatih vinilnih izdaj - za izdajo prvenca resnično vzela dosti let časa in ustvarila lakoto, ki si jo je poslušalstvo tešilo z njenimi miksi. Ti so se včasih ponavljali po izbiri komadov, nikoli pa jih ni bilo mogoče označiti niti za povprečne, kaj šele za dolgočasne. Ob tem je produkcija trojice članov postavljala standarde drugim izvajalcem, tako da je bil prvenec težko pričakovano delo. Split The Atom ni kompilacija najboljših dosedanjih komadov, ampak novo poglavje v zgodbi Noisie. Že nevroveseljaški otvoritveni komad Machine Gun uvodoma nakaže bogatost mešanja žanrov. Takoj pri drugem (od sicer 19 komadov s CD-ja, dolgega slabo uro) prevzame pevalica My world, nato pa se nadaljuje popotovanje skozi komade, ki jih sekajo kratki zvočni izseki (skit) iz drugih zvočnih dimenzij. Na albumu preprosto ne veš, s katere strani (beri: elektronskega žanra) bo priletela naslednja in v kakšnem tempu bo zarolala zvočnike za kratko sekvenco; komadi za plošček so namreč primerno skrajšani, za DJ-je pa so poskrbeli z vinilnimi izdajami in 'normalno' dolžino, primerno za didžejanje. Dinamičnost albuma je (deloma) zagotovljena tudi na tak mehanski način, še bolj pa s samo vsebino, v kateri je pač dimenzija zase. Drugače kot pri sodobnikih, ki redko presegajo žanrske meje, je pri Noisii vprašanje, kje njene meje sploh so. Tudi če bo skupina nadaljevanje tega albuma izdala čez šest, sedem ali 12 let, bo takrat nedvomno aktualna s svojo vizijo, ki je ni mogoče kar tako poustvarjati. Tale album pa gre med tiste, ki jih bodo čez desetletja imeli za referenčne izdaje nekega časa in žanra. Klasika.