20. 5. 2010 | Mladina 20 | Kolumna
Teža slavoloka
O Titu moramo soditi zgodovinsko, ne politično in ne ideološko
Pred nekaj tedni smo zaznamovali trideseto obletnico Titove smrti, in kako so se mnogi prireditelji obletnic pri tem mučili! Najlažje bi bilo samo zaznamovati datum in molčati. Toda bila je tu še politika! V politiki pa je navada, da pokojnika, če ga ni najlažje hvaliti, zopet ideološko in zgodovinsko očrnijo. Snovi za ta postopek je dovolj in nič ne moti, če bi se tako lahko lotili še marsikatere osebnosti v zgodovini, saj brezmadežnih ni veliko ali pa jih sploh ni. Če ne marate Churchilla, potem na dan z apokaliptičnim bombardiranjem Dresdna v času pred zmago, ko to ni bilo mogoče vojaško upravičiti. Kaj hudega bi se dalo nalepiti tudi Trumanu pa celo Rooseveltu.
Skušnjavi se mnogi pri nas niso uprli. Niso se sicer spravili na čase partizanske epopeje ali pa na golo dejstvo, da se je omenjena oseba edina v vsej Evropi uprla Nemcem takrat, ko so bili po splošnem mnenju prva vojaška sila na svetu. Brskati po znanih spopadih - tam nekih Sutjeskah in podobno - se tudi nikomur ni ljubilo. Vzeli so poboje - ne krvave boje svetovne vojne, marveč tiste povojne, eno samo prvo leto po vojni, in se mnogi z užitkom, v katerem se po navadi skriva sadizem, spravili na uničevanje človeka, čigar obletnico smrti so vendarle mislili ovekovečiti.
Sprehajal sem se večkrat pred ogromno lažnogotsko stavbo britanskega parlamenta in vendarle vedno opažal skromno figuro nekega izrazito majhnega in grdega gospoda, ki so ga postavili pred samo stavbo. To je Oliver Cromwell, človek, ob obletnici smrti katerega bi Angleži lahko z užitkom presojali le krivca za veliki genocid nad Irci, spominjajo pa se ga in mu priznajo, da je oče britanskega parlamenta. Stvari so tako zgodovinsko urejene. In po smrti takšnega človeka je edino pomembno, zakaj se ga spominjamo. Zakaj pa bi se drugače tega človeka spominjali? Da mu naštevamo grehe?
Ko je umrl Tito, sem bil v New Yorku in sem med drugim odšel poslušat komemoracijo, ki so mu jo pripravili v Združenih narodih. Govorilo je precej državnikov iz kluba neuvrščenih, njihove besede so bile pričakovano prijateljske. Dobil pa je besedo tudi filipinski zunanji minister Carlos Romulo, eden priznanih, ne, največji človek takratnih protikomunistov. In je rekel zelo enostavno: maršal Tito je nam, mladim narodom, vlil občutek nacionalnega dostojanstva.
Tako in nobenega protikomunizma, kar bi bilo zelo enostavno storiti. Takrat so nekateri - med njimi ni naše sedanje desnice - namreč še od blizu poznali komunizem. Niso opazili niti, da razpada.
Šlo je za nekaj, kar so priznavali, jasno ali ne, vsi pomembni ljudje. Na čelu z Američani. Tita so v Beli hiši sprejeli in se z njim zapletli v resne pogovore trije ameriški predsedniki različnih pogledov - Kennedy, Nixon in Carter. Bil sem skupaj z nekoliko novinarji v Ovalnem kabinetu, ko je Nixon sprejemal Tita. Lahko samo rečem: to ni bil sprejem tujca, s katerim bi se gospodar Bele hiše pač moral s hlinjenim zanimanjem pogovarjati deset minut.
Tito je kratko malo napravil dve stvari, zaradi katerih so ga spoštovali in poslušali tudi protikomunisti. Prvi in v takšnem obsegu edini v Evropi se je uprl Hitlerju. Averel Harriman, Churchillov in Rooseveltov svetovalec, piše v svojih spominih, kako sta se vodji protifašistične koalicije navduševala nad jugoslovanskimi partizani. Drugo, zaradi česar so ga tako sprejemali, je bil seveda upor Stalinu, svojčas neomajnemu vodji ene od dveh supersil, leta 1948. Tita in njegovo politiko, pozneje politiko tako imenovane neuvrščenosti, so sprejemali na Zahodu kot svetovni pojav vsaj nekaj časa.
V Sloveniji se zdaj nenadoma neuvrščenosti malce spominjamo, ko gre za širitev trgovinskih vezi v Aziji in Afriki ...
Lahko bi mu dodali še eno zaslugo, ki pa je res ostala nedokončana. V začetku šestdesetih let je Tito odprl meje svoje dežele. Postali smo kljub vsem domačim zadržkom in grobostim državljani Evrope. Res pa se je Tito tu ustavil. Za neke nove politične korake približevanja evropeizmu mu je zmanjkalo osebne in zgodovinske moči.
Imel sem takrat svoje edino ideološko trčenje z uradno politiko. Napisal sem v kolumno v Politiki, da je neuvrščenost sicer lepa stvar, ampak čas bi že bil, da bi se Jugoslavija resneje ukvarjala z Evropo. Mislil sem na Zahodno Evropo. Natančneje vzgojeni novinarski tovariši so dvignili hrup. Govorilo se je celo, da bo svoje rekel Tito. Rekel ni nič. Zelo kmalu potem pa je uradno obiskal najpomembnejše zahodnoevropske države.
Če si želiš obračunov s Titom, ni lažjega dela. Denimo: pišejo na veliko, čeprav nimajo dostopa do pravih podatkov, o tem, kako se je Tito povzpel na čelo partije - ovajal naj bi bil vse druge člane partijskega vodstva v Moskvi, in si tako prigrabil oblast. Res je pisal karakteristike tovarišev - to je bilo pravilo kominterne. Vsi so morali pisati takšne karakteristike tovarišev in morali so paziti, da so tudi kritične. Drugače bi se pišočemu slabo godilo. Pisal je Tito o tovariših, pisali so tovariši o Titu. Rešil se je in vrnil ilegalno v Jugoslavijo, a leto ali dve pozneje so mu poslali tovariša, Slovenca Kopiniča, da bi ga ubil. Kopinič je to povedal Titu, postala sta prijatelja, ki sta se tikala.
Tisti, ki ob obletnicah govorijo o Titu jezno posmehljivo, bi dobro storili, če bi bili vsaj toliko zgodovinsko naravnani, da bi se vprašali: kaj bi bilo z nami in našo deželo - vseeno, ali mislimo Jugoslavijo ali Slovenijo -, če leta 1948 ne bi zmagal Titov upor Stalinu. Kakšna dežela, kakšni ljudje bi bili, kako bi živeli, kako smeli živeti. V nadaljnjih štiridesetih letih Stalinove okupacije?
Spraševal sem, ali o tem kaj govorijo v slovenskih šolah. Kot slišim, tega skoraj ne omenjajo. Ne bom niti spraševal, ali povedo najmlajšim generacijam, da ima Tito zaslugo, da smo dobili nazaj Primorsko. Komu se to morda zdi malenkost, skoraj takšna, kot naj bi bila meja na morju med Hrvaško in Slovenijo ...
Zadeva je enostavna. O Titu moramo soditi zgodovinsko, ne politično in ne ideološko - bil je človek z vrlinami in napakami, tudi resnimi. Če smo malenkostni, ko se ga ob obletnicah spominjamo, pa meče slabo luč na nas same. Smo malenkostni. Poskusimo se učiti pri Angležih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.