Agustín Fernández Mallo: Nutella dream

+ + + +

Indrina mreža

Zbirka halucinantnih fragmentov, mozaik, sestavljen iz drobnih koščkov, nekatera od več kot sto deset poglavij so dolga samo nekaj stavkov, pogosto gre za citate, kot se šika, opremljene z imenom avtorja, druga poglavja so štrclji kratkih zgodb, nastavki, ki se redko zaključijo, ostajajo odprti in se med seboj povezujejo. Pogost občutek prepletenosti, ne tisti kot v enigmatičnem žanru, bolj neterminalen, brez spoznavnega prirastka.

Osnovni motiv romana, tako poimenovanega s kar največ rezerve, je drevo sredi severnoameriške puščave, na katerega mimoidoči mečejo čevlje, zvezane z vezalkami, in včasih snamejo kakšen par; naključni zakonski prepir priskrbi mestno znamenitost. Malla je navdihnila kratka zgodba, tega nič ne skriva, in v svojem delu prepleta fikcijo in fakte, izmišljije različnega reda, kar počez. Ob sredi ničesar postavljenem skeletu zajema globalno, okruški povezujejo kitajske surferje z ustanovitelji mikrodržavic v opuščenih protijedrskih zakloniščih, na naftnih ploščadih, zdi se, da postavlja logiki velikih držav nasproti množico neznatnih, infinitezimalnih teritorijev, ki se prosto povezujejo.

Nutella dream je podgobje, v katerem je vse prepleteno in soodvisno z vsem, iz tega micelija potem kot da naključno vznikajo vidni deli, gobe, tudi presenetljivih in kar najbolj nenavadnih oblik. Spomnimo se, teorijo podgobja in brezmejne povezljivosti sta ubesedila shizoanalitika Deleuze in Guattari, ki sta ob izbruhu Medmrežja ugledala povezljivost, ki je obvladovala primere iz klinične prakse in jim služila. Enako nezaščiteno, shizoidno in paralogično prelivanje enih oblik v druge, včasih montažno napetih in zaostrenih, drugič podobnih in izbranih po analogiji, zasledimo tudi pri branju Malla. Občutek je malo deliranten, halucinogen in tudi sam naslov, Nutella dream, je rahlo psihedeličen, gre za sanje brez sanjalca, za okruške realnosti, ki se povezujejo ne glede na opazovalca, in eden pogostih pripovednih trikov te pisave je opis struktur, pri katerih se delo človeških rok in uma meša s spontanim delovanjem narave; v knjigi je veliko opisov planetarne površine iz zraka, špekulacij in nekoliko tudi sodobne fizike, teorije fraktalov in kaosa in sveta kot holograma.

Podatek, ki je morda za razumevanje te knjige ključen, je, da je Mallo po poklicu in izobrazbi fizik. Se zdi, da gre za nov žanr, ne kot pri znanstveni prozi, ki preverja znanstvene hipoteze na literarnem področju, temveč tako, da proza s strukturo oponaša realnost, kakor jo vidijo zadnje in najdrznejše znanstvene hipoteze. Mallu je nedvomno uspelo združiti dognanja fizike s pesniško občutljivostjo, seveda pa se bralec v tem svetu, v tem modelu sveta, kakršen je v resnici, lahko tudi izgubi in se počuti malo nepotreben ali celo odveč.