Kristin Thompson in David Bordwell: Svetovna zgodovina filma

+ + + +

Gigantski prikaz na več kot 800 straneh.

A v njem ne najdete poimenskih seznamov filmov, ne biografij režiserjev ali igralcev in tudi ne kratkih vsebin izbranih filmov. Kaj bi torej s takim knjižnim špehom?

Težava sodobnega gledalca je nemožnost izbire. Lahko sicer hodi v koloseje, si kupuje ali sposoja nove DVD-je, kopira filme z internetnih strani, se izmakne klišeju in obiskuje art kino dvorane, a vsakič je samo padalec, ki ima več ali manj sreče z izbiro filma. Manjka mu namreč ključ iskanja in izbiranja.

Toda najprej: kaj je sploh ključ? Je to razgledan filmski vodič? Ne, gre za vednost, ki bi ji lahko rekli sposobnost gledanja filmov. Se pravi, spoznanje, da vsi filmi ne tečejo po isti naraciji. Torej zgodovina filmskih šol, žanrov in obdobij.

Vzemimo italijanski neorealizem. Zanj je značilno, da izbira kot dramo vsakdanje dogodke, kot so denimo kupovanje čevljev ali iskanje stanovanja. Dogodki niti niso nujno vzročno povezani, saj je neorealizem poskušal zajeti vsakdanje življenje v vseh njegovih odtenkih.

Drugače je film zastavil francoski novi val, spet drugače japonski novi val, svojski je avtorski film Bunuela, Bergmana in drugih predstavnikov umetniškega filma, posebno poetiko je gradil h'woodski studijski sitem 1930-45, specifično nemški ekspresionizem, novo dinamiko je vnesel angažirani politični film, posebno mesto zavzema avantgardni projekt Dogme 95, ki jo je lansiral Lars von Trier z idejo demokratizacije filmskega ustvarjanja (film mora biti sneman na lokacijah in brez rekvizitov, ki jih ni že najti tam, etc.), revolucijo je prinesel internet, ki je omogočil neodvisnim filmarjem, da imajo neposredni dostop do potencialnih gledalcev.

Skratka, šola zgodovine filma, ki gledalca napelje k širokemu spektru gledanja in z njim tudi iskanja filmov.