Socialni neonacizem

Slovenski študentje so prejšnjo sredo parlament zasuli z granitnimi kockami. Vprašanje je bilo: zakaj? Kaj se je zgodilo? Kaj jih je pripeljalo do tega? Kaj jih je prijelo, da so šli tako daleč? Kaj jih je obsedlo, da so parlament razbijali z granitnimi kockami? Mnogi so si razbijali glavo s tem vprašanjem, toda odgovor smo dobili že davno, res davno, pred mnogimi leti, in sicer v Mesečini, zelo črni kriminalki, ki jo je leta 1948 posnel h''woodski veteran Frank Borzage. Naj vam pojasnim, kje je ključ. Danny Hawkins (Dane Clark), glavni junak, fant z ruralnega juga, je tipični ujetnik razredne usode: njegovega očeta so obesili, kar je determiniralo tudi njegovo življenje. Skuša se sicer prebiti, ujeti stik z družbo, ki pa ga zaradi njegove »slabe krvi« ne sprejme. Še huje: stalno ga šikanira, odriva, ponižuje, izključuje, zlorablja. Zato Jerryja, enega izmed svojih »mučiteljev«, ubije - in sicer s kamnom. Danes bi ga verjetno treščil z granitno kocko. No, potem se zateče v močvirje, ki je popolna alegorija njegove socialne nemoči in razredne predestiniranosti. Šerif Clem Otis, ki ga lovi, ima prav, ko dahne: »Če bi šel iskat vse razloge, zakaj je tisti kamen razbil Jerryjevo glavo, bi napisal zgodovino sveta.«

Šerifa Otisa lahko danes, dobrih 60 let pozneje, le parafraziramo: če bi šli iskat vse razloge, zakaj so tiste granitne kocke razbijale parlament, bi napisali zgodovino sveta - ali pa vsaj zgodovino sodobnega kapitalizma. Še več: če bi sešteli vse tisto, kar je šlo v tiste granitne kocke in v tiste roke, ki so kamenjale parlament, bi zlahka ugotovili, da jo je parlament še dobro odnesel. In seveda, če bi tedaj še slovenske politike, ki so se skrivali v parlamentu, pozvali, naj vrže kamen tisti izmed njih, ki ni grešil, bi se parlament sesul, tako da bi lahko potem škodo, ki bi pri tem nastala, pokrili kar z denarjem od vstopnin za ogledovanje teh »antičnih« - da ne rečem starogrških - ruševin parlamenta. Kot bi rekel Bertolt Brecht: sedanjost včasih izgleda kot pradavnina. In slovenski parlament je sedanjost, ki izgleda kot pradavnina. Thanx, chief!

Zakaj kamni in molotovke letijo v Grčiji? Ker je država zapravljala - ker so zahodne banke z Grčijo špekulirale in z njo bajno služile - ker je finančni sistem posledično razneslo - in ker je država potem oznanila: zdaj bomo reševali finančni sektor, vsi ostali pa boste zategnili pas! Kar pomeni: socialno državo bomo zmanjšali, znižali in skrčili! Javno trošenje bomo drastično omejili! Sprejeli bomo ostre varčevalne ukrepe! Le tako lahko postanemo bolj konkurenčni! Z eno besedo: izgube arogantnega, dekadentnega, povsem irealnega finančnega sektorja bodo podružbili, in sicer tako, da bodo izstradali socialno državo. Mar se nekaj takega ne dogaja pri nas? Mar ni država tudi pri nas reševala finančnega sektorja, vsem ostalim pa napovedala zategovanje pasu? Mar ne govorijo o varčevanju? Pa o zmanjšanju javnega trošenja? In o tem, da je konkurenčnost naš novi Jezus Kristus? In lepo vas prosim, kaj drugega pa so vse tiste reforme, reforma malega dela, pokojninska reforma in reforma zdravstvenega sistema, če ne prav drastični posegi v socialno državo?
Če zavrtite globus Evropske unije, hitro ugotovite, da je pred njo masivno antisocialno obdobje. Povsod, kot poroča Financial Times, tudi v Nemčiji, Španiji, Britaniji, pa na Portugalskem itd., namreč napovedujejo ostro zategovanje socialne države. Večina jih napoveduje krčenje javnega sektorja, pokojninsko reformo, redčenje javnih investicij, celo rezanje šolskih budžetov ter zmanjšanje beneficij tako za brezposelne in invalide kot za otroke. In zakaj bo Evropa izvedla ta salto mortale, največji obrat v svoji povojni zgodovini? Zakaj bo skočila v socialno puščavo? Zakaj bo minirala socialno državo, edino alternativo tistemu divjemu, brezobzirnemu, ekscesnemu, ameriškemu tipu kapitalizma? Zakaj bo torej sprejela čisti kapitalizem? Zakaj se bo vrnila v 19. stoletje? Iz preprostega, a urgentnega razloga, pravijo: zaradi »dolžniške krize«, v katero je zašla Evropska unija. Ergo: Evropska unija je tako zadolžena, da mora prodati svojo družinsko srebrnino - socialno državo.

Državo moramo uničiti, da bi jo lahko zadolžili!

Da je Evropska unija zadolžena? Nič novega. Nič spektakularnega. Nič dramatičnega. In nič prelomnega. Hočem reči: ni razloga za preplah. To je le business as usual. Samo pomislite: mar kapitalizem ne temelji prav na zadolževanju, kreditiranju, izgubi, minusu? Če ni minusa, kapital sploh ne more krožiti in funkcionirati. Države celo silijo v zadolževanje - Mednarodni denarni sklad to ves čas počne z deželami tretjega sveta. Kdor se ne zadolži pri Mednarodnem denarnem skladu in podobnih finančnih institucijah, hitro pade na »os zla«. In ne pozabite: taisti Mednarodni denarni sklad zdaj »rešuje« tudi Grčijo. Rekel ji je to, kar običajno reče deželam tretjega sveta: če boste naredili to, kar vam bomo rekli, boste dobili kredit! Vidite, Grčija komaj čaka, da se še dodatno zadolži. Najprej so jo destabilizirali, da bi jo lahko potem zadolžili. Logika ameriške vojske v Vietnamu je šla takole: to mesto moramo uničiti, da bi ga lahko rešili! In logika Mednarodnega denarnega sklada in drugih stebrov neoliberalne filozofije je zelo podobna vojaški: to državo moramo uničiti, da bi jo lahko zadolžili! In ker je minus pogoj za kroženje in plemenitenje kapitala, bi morali že davno vedeti: če nemške banke, ki kupujejo grške obveznice, tolčejo mastne dobičke, pomeni, da Grčija tolče mastne izgube. Toda: če hoče postati konkurenčna, mora socialno shujšati.
Vse to je šlo v tiste kamne, ki so leteli v Grčiji, in v one granitne kocke, ki so zletele v slovenski parlament, kajti prav študentje nimajo nobenega razloga, da se ne bi imeli za žrtve politike, ki Slovenijo spreminja v shujšano deželo cenene delovne sile. Nikar ne spreglejte, da država študente pospešeno spreminja v študente ob delu, ki pa ga je dejansko vse manj in ki je vse slabše plačano. Če hočemo biti konkurenčni, moramo znižati plače! In zakon o malem delu je prav te vrste »korektiv«: poskrbel naj bi za verižno znižanje plač v kompletnem sektorju fleksibilne delovne sile. Tako bomo konkurenčni. Aha. In komu konkuriramo? Kitajski? Njenim znojilnicam? Brezpravnim izvozno-predelovalnim conam iz tretjega sveta? Mehiškim makilam? Ne, ne, pravijo, zakon o malem delu je treba spremeniti, ker takega zakona o malem delu, kakršen je pri nas, ni nikjer v Evropi. Odgovor bi moral biti: pa kaj! Ali po naše: so what! Pa kaj, če ga ni nikjer drugje? Če ga ni nikjer drugje v Evropi, pač pomeni, da drugi za nami zaostajajo. Pika.
Aja, boste rekli, kaj pa sprivatizirani študentski servisi, tipične neoliberalne cone, ki izkoriščajo študentsko delovno silo in z njo mastno bogatijo? Vprašajte se raje: zakaj študentje svojega zaveznika ne vidijo v državi, ampak v študentskih servisih? Še bolje: ali imajo študentje sploh kak razlog, da bi svojega zaveznika videli v državi, ne pa v študentskih servisih? Ker je država študente zreducirala zgolj na ekonomski vidik, je povsem logično, da branijo študentske servise, ker imajo občutek, da so njihova zadnja in edina opora. Kar je kakopak noro, toda še bolj noro je to, da jih na ekonomski vidik reducira politika, ki zdaj oznanja, da bo Slovenijo spremenila v državo znanja! Kot rečeno: v resnici jo spreminja v državo cenene delovne sile. Ker država ne nastopa kot varuh in zaveznik študentov, študentje demonstrirajo pred parlamentom - če bi država nastopala kot njihov varuh in zaveznik, bi demonstrirali pred študentskimi servisi (in verjetno tudi pred bankami). Očitki, da so bili študentje zapeljani in da so demonstrirali pred napačno institucijo, so zgrešeni: dokler nimajo nobenega razloga, da ne bi mislili, da jih država izkorišča bolj kot študentski servisi, je parlament prava institucija.
Država itak ve: če hočeš zamajati delovno zakonodajo, je ne začneš majati pri delavcih, ampak pri študentih. Zakaj? Ker je to taktično bolje. Zakaj je to taktično bolje? Ker nihče ne opazi, da maješ delovno zakonodajo. Zakaj nihče ne opazi, da maješ delovno zakonodajo? Ker je ljudem vsiljena zelo specifična percepcija študentov: študentje so namreč prikazani in dojeti kot nekaj, kar je zunaj družbe - kot nekaj, kar še ni del družbe - kot nekaj, kar je ločeno od družbe - kot nekaj, kar nima nobene zveze »z nami«. V hipu, ko študente prikažeš in dojameš v ločenosti od družbe, ko torej ustvariš vtis, da študentski problemi niso družbeni problemi, in ko to potem podkrepiš še z dobro znanim populističnim, antiintelektualističnim stereotipom, da študentje le pijejo, lenarijo, postopajo in težijo (naj gredo delat!), da so torej le breme, ki se »parazitsko« zažira v blaginjo nacije, zelo hitro ustvariš iluzijo, da to, kar boš storil študentom, ostalih - recimo delavcev in drugih zaposlenih - sploh ne zadeva. Ko pa enkrat ustvariš to iluzijo, ki ji na drugi strani dodaš še neoliberalno, tretjesvetovno, neokolonialno oznanilo, da - kot suverena država! - nimaš nobenega vpliva na to, kako slovenski delodajalci ravnajo z imigrantsko delovno silo (s čimer kakopak dopustiš, da slovensko delovno zakonodajo v nekaterih delih Slovenije ne le kršijo, ampak preprosto suspendirajo!), potem standarde tako znižaš, da tudi sami industrijski delavci in ostali zaposleni, ki si jih malo prej prepričal, da jih tvoj poseg v študentsko delo ne zadeva, ne morejo več daleč naprej. V resnici nimajo več kam: konkurenca je nenadoma tako globoko pod njimi, da niso več konkurenčni. Ha.

O hijenah & ljudeh

Vsekakor, študentje so za slovensko politiko tako irealni, da bi bil štrajk premalo: morali so kamenjati parlament, da bi izgledali realno. Finančni sektor po drugi strani ni še nikoli štrajkal zaradi prenizkih plač: prevelik je, da bi smel propasti. In seveda, tudi preveč aroganten in preveč indoktriniran je, da bi lahko propadel. V kateri ekonomski knjigi so politiki prebrali, da je treba z davkoplačevalskim denarjem reševati finančne institucije, ki jih vodijo špekulanti in hazarderji, še vedno ni jasno. »To je politika, ne pa ekonomija,« bi rekel ameriški komentator Mike Whitney. Kako aroganten in indoktriniran je finančno-špekulantski sektor, je nedavno opozorila spletna stran Dealmaker, ko je objavila »Principe«, neke vrste bojne maksime za finančne jurišnike, ki jih je za »interno« rabo spisal Ray Dalio, direktor Bridgewaterja, enega izmed najbolj razvpitih hedge skladov - saj veste, tistih hudo tveganih, špekulantskih, nereguliranih, loterijskih, nepreglednih skladov, ki, kot na spletni strani Financ pravi Matej Kačič, »več sredstev kot v delnice in obveznice nalagajo v surovine in izvedene finančne instrumente« (opcije, terminske posle ipd.), ki »lahko prodajo tudi papirje brez kritja«, ki »vlagateljev ne zavarujejo pred tveganji« in ki so pretežno registrirani »v kateri izmed davčnih oaz«. Dalio, samozvani »hiperrealist«, ki je leta 2008 - sredi najhujše finančne krize - bajno zaslužil (780 milijonov dolarjev), je svojim jurišnikom predložil dobrih 200 maksim, ki se jih morajo naučiti na pamet in se jih potem tudi držati, če hočejo preživeti - ne le na trgu, ampak v hedgeu, teh nebesih finančnega sektorja. Ključna maksima se glasi: Bodite kot hijena! Napadite in raztrgajte gnuje! Ergo: finančni špekulanti so hijene - vsi ostali pa smo le afriške živali, ki jih je treba odreti in raztrgati.
Je dobro in sprejemljivo, da hijene trgajo in žrejo in da gnuji umirajo, se retorično sprašuje Dalio. Vsekakor, pravi, nekaterim ljudem se zdijo hijene »zlobne«, toda »to očitno kruto obnašanje obstaja v celotnem živalskem svetu«, zato je povsem naravno, sprejemljivo in dobro. In da ne bo pomote: »To je dobro za oboje, tako za hijene, ki delujejo v svojem lastnem interesu, kot za celotni sistem, vključno z gnuji, saj pobijanje in žretje gnujev poganjata evolucijo.« Če bi to kakorkoli spremenili, bi bilo za vse slabše - tudi za gnuje. Če umreš, napreduješ. In obratno: če hočeš v življenju naprej, potem moraš pustiti, da te raztrgajo in požrejo. Privatni in družbeni interesi so ista reč, pravi Dalio - in finančniki tako dobro zaslužijo zato, »ker so družbi dali to, kar hoče«. Družba jih tako bogato nagrajuje zato, »ker ceni njihovo delo«. Vau!
Rekel bom le to: to, kar oznanja Ray Dalio, je socialni darvinizem 19. stoletja. Tedaj, v drugi polovici 19. stoletja, so začeli namreč učenjaki, recimo Herbert Spencer, Francis Galton in Ernst Haeckel, na veliko razglašati in dokazovati, da družbo uravnavajo isti zakoni kot naravo: naravna selekcija, boj za obstanek, tekmovanje, zakon močnejšega. Nekateri so oznanjali, da v družbi ni prostora za »inferiorne« in »nekonkurenčne« ljudi, ki da le ovirajo razvoj in blaginjo družbe - »inferiorne« in »nekonkurenčne« ljudi je treba zato nujno umakniti iz družbenih procesov in jih obravnavati kot nižje oblike človeške rase. Drugi so oznanjali, da so socialne ustanove, socialna država in umobolnice nekaj slabega, ker »inferiornim« in »nekonkurenčnim« ljudem omogočajo, da preživijo in da se obenem brezmejno plodijo, s čimer ogrožajo »superiorne« ljudi. V kaj se je sprevrnil socialni darvinizem v 20. stoletju, veste: v evgeniko, rasno higieno, rasizem, fašizem, nacizem. To, kar oznanja Ray Dalio, je socialni rasizem. A po drugi strani: to, kar oznanja, ni nič ekscesnega ali pa ekstremnega - to je le povsem rutinska filozofija »superiornega« finančnega sektorja, ki se obnaša kot hijena, prevelika, da bi lahko propadla. Dalio, ki je prepričan, da ima resnico na svoji strani, je to filozofijo - ta finančni zen, to ideologijo socialnega neonacizma - le ubesedil. In v te »principe« - v te »resnice« - je treba »slepo verjeti«, pravi Dalio, to pa zato, ker je to bolje, kot da bi sproti razmišljali o tem, kdaj jih je prikladno in koristno uporabiti in kdaj ne. Dalio in njegovi »principi« so simptom neverjetne, destruktivne, hijenske indoktriniranosti finančne elite - niti komunisti niso bili tako indoktrinirani. Če bi bili, potem bi bil berlinski zid danes most, po katerem bi se iz Evrope v Ameriko valili konvoji parazitskih hedge skladov.

Preveliki, da bi jih lahko rešili

Če je finančno-špekulativni sektor prevelik, da bi smel propasti, zaradi česar ga je treba stalno varovati in reševati, zakaj so potem sploh pustili, da je postal tako velik? Zakaj so pustili, da je postal prevelik? Zakaj so pustili, da je postal tako velik, da žre realno ekonomijo in socialno državo? Ko je ameriški senat te dni potrdil zakon o finančni reformi, so mediji kar jokali od navdušenja: To je zgodovinski mejnik! To je prelomnica! To je triumf! Največja predelava finančnih regulacij po veliki depresiji! Zdaj bodo velike banke in finančni sektor končno spravili v red - in pod kontrolo! Zdaj bodo ljudi končno zaščitili pred bankami in špekulanti! »Davkoplačevalci ne bodo nikoli več plačevali za napake Wall Streeta,« je dahnil Barack Obama. Konec bailoutov! Konec podružbljanja izgub finančnega sektorja!
Okej, finančna reforma predvideva marsikaj: ustanovitev sistemskega nadzornega sveta, ki naj bi preprečeval potencialne finančne zlome, možnost, da centralna banka likvidira velike finančne institucije, ki bi zašle v težave, večjo kapitalsko osnovo bank, omejitev bančnega trgovanja z derivati in ničvrednimi vrednostnimi papirji, celo urad, ki naj bi potrošnike varoval pred slabimi posojili. Bo to finančni sektor spravilo v red? Malo verjetno. Prvič, vsi stari finančni igralci so ostali v igri. So koga zaradi finančnih manipulacij zaprli? Ne. So koga razlastninili? Ne. So banke nacionalizirali? Ne. Drugič, predloga, ki bi preprečeval, da bi katerakoli banka kontrolirala več kot 10 % vseh ameriških zavarovanih depozitov, niso sprejeli. Tretjič, monopola velikih bank in drugih mamutskih finančnih institucij niso razbili, tako da so ostale prevelike, da bi smele propasti. Bodo lahko še naprej špekulirale z nereguliranimi finančnimi »produkti« in drugimi smetmi? Absolutno. Le en ali dva papirja več bodo morale izpolniti. Bodo lahko postale še večje, kot so? Absolutno. In četrtič, tudi vsi stari regulatorji so ostali v igri. So kakega zaprli? Ne. So kako nadzorno agencijo ukinili? Ne. Ergo: isti regulatorji bodo nadzorovali iste finančnike kot prej. Pa menda ja ne mislite, da bodo regulatorji, ki so pred finančno krizo mižali, zdaj nehali mižati? Hej, če bodo finančne institucije preveč regulirane, ne bodo dovolj profitabilne in dovolj konkurenčne!
Ameriški ekonomist Nouriel Roubini, ki je, kot veste, napovedal veliko finančno krizo, je dal tik pred sprejemom finančne reforme intervju, v katerem je poudaril, da finančna reforma ni dovolj radikalna, da sistem, v katerem so banke prevelike, da bi smele propasti, ne more funkcionirati (če so prevelike, da bi smele propasti, so tudi prevelike, da bi jih lahko reševali, in prevelike, da bi jih lahko menedžirali), da je treba banke, ki so prevelike, da bi smele propasti, nujno razbiti, da so z bailouti rešili preveč finančnih institucij in ohranili preveč zombi bank, da bi bilo treba komercialne banke nujno ločiti od investicijskih bank, da so finančne institucije stalno v masivnem konfliktu interesov, da Evropo - zaradi marsičesa, tudi zaradi precenjenosti evra - čaka kaos in da se bo kriza v naslednji fazi iz privatnega preselila v javni sektor. »Začelo se je z Grčijo, Portugalsko in Španijo, toda ta fenomen lahko vidimo v vseh razvitih ekonomijah, tako da obstaja tveganje fiskalnega iztirjenja.« Nič, Roubini je dodal le še nekaj razlogov, ki so šli v tiste granitne kocke.