Matjaž Brulc: Kakor da se ne bi zgodilo nič

+ + +

Vseprisotna tesnoba

Brulc je eden od štirih ožjih nominirancev za letošnjo nagrado Fabula za zbirko kratke proze. Njegova zbirka sledi prvencu Diznilend, tudi po formalni raznolikosti, po dolžini zgodb in uporabljenih proznih strategijah, raznovrstnih postavitvah pripovedovalca, čeprav ji daje dovolj prepoznaven avtorski pečat obrobnost likov, malih ljudi, tistih, ki imajo dovolj problemov sami s sabo in s (pretežno) sovražnim svetom, da se ne brigajo še za druge in njihove zgodbe. Zgodbe so tudi kakovostno neizenačene. Zdi se, da so najboljše prelite z luzerskim sentimentom, kar je verjetno mejnstrim v domačem bazenu in širše, ne manjka sanj, ki se razblinijo in razletijo na lastnem odskočišču.

Občutek izgubljenosti in nemoči spremljajo tesnoba, osamljenost, občutenje splošne jebe in alienacije, ki jo slutimo kot vseprežemajočo; strojevodja, ki je spet povozil dva, in ves čas mislimo, da je kos oblačila vzel zato, ker ima z njim v obupu lastne skrivne namene, mladec, ki tiči na postaji in ne čaka avtobusa, mogoče sploh ničesar, kar samo je, ali pa poba, ki ima pod sedežem dobro naoljeno pištolo in ji verjame bolj kot pravnim potem, primoženka in priseljenka, ki se ji v hipu podrejo predstave o podalpskem raju in čaka negotov razplet lastne družinske drame, ki ni odvisen samo od nje - to so tipični reprezentanti. Verjetno je Brulc najmočnejši v razpoloženjih, ki jih skrbno in dovolj prepričljivo riše skozi svet predmetov in medčloveških trkov, svet se kaže kot nepregleden in iracionalen, literarne osebe brez lastne volje in motivacije, čeprav potem spet hitro vzkipljive ali prikrito agresivne, pred izbruhom - to je tisto, kar je pod površino, usedanje in tlenje, ki je lahko eksplozivno, drugo naličje brezbrižnosti je nestrpnost, vzdraženost. Pogosto imanentno, odznotrajsko popisovanje situacij, v katerih opazimo usodnost, neizbežnost, daje tej prozi pridih skrivnostnosti; toliko bolj, če gre za razcepljeno osebnost, kot v naslovni zgodbi, in imamo potem prehajanje od znotraj navzven in nazaj. Kadar je popisovanje distancirano, vsevedno, z manj empatije ali brez nje, lahko izzveni moralično, kot da nam ponuja eksempel in se spogleduje s treznostjo, takrat imamo občutek, da gre za v zgodbo raztegnjen domislek. Sicer pogosto duhovit in nonšalanten, zavit v absurd, recimo potovanje h gasilcem, ki so na pogorišču pozabili par škornjev, kar daje zgodbi prepoznavno malomestno štimungo. Brulčeva zbirka je za domačo kratkozgodbarsko kondicijo skoraj tipična, predvsem motivno, ne pretirava ne z drastiko ne z esteticizmom, z nedvomno jezikovno občutljivostjo in zastavljeno škrtostjo pa napoveduje zanimiva nadaljevanja.