Seks v mestu 2

Abu Dhabi Doo!

Ne boste verjeli, toda Seks v mestu 2, ki je videti kot nadaljevanje Perzijskega princa, se začne kot Boter - z dolgo, epsko, razkošno, masivno svatbo. Razlika je le v tem, da na njej ne zapoje Al Martino, ampak Liza Minnelli - in da ne gre za mafijsko, ampak za gejevsko svatbo. Za največjo gejevsko svatbo na svetu - za tako veliko gejevsko svatbo, da zveni kot manifest... ee, kot statement. Pač New York, New York - odprto, strpno mesto, alias talilni lonec, alias jabolko.

Ugrizneš ga, ne da bi ob tem grešil. Heh, to je New York, pa četudi se svatba - karikatura gejevske svatbe - odvrti v Connecticutu. Ko ravno misliš, da je poroka nekaj zastarelega in predpotopnega, pridejo geji! Seks v mestu 2 se začne kot Boter, nadaljuje pa se kot Globina - s tisto mokro, nabreklo majico Jacqueline Bisset, le da Jackie tokrat nadomešča bujna irska varuška, za katero se izkaže, da je lezbijka, no, karikatura lezbijke. Toliko - da ne bi kdo rekel, da favorizirajo le geje... da ne bi kdo mislil, da je istospolnost monolitna... in da ne bi kdo mislil, da so one štiri prijateljice, Carrie (Sarah Jessica Parker), Charlotte (Kristin Davis), Miranda (Cynthia Nixon) in Samantha (Kim Cattrall), ki stalno tičijo skupaj, v resnici prikrite lezbijke. Ne, brez skrbi, punce so še vedno hetero, navsezadnje, porniči, namenjeni heteroseksualnim moškim, so polni takih, kot so Carrie, Charlotte, Miranda in Samantha, ki ekstremno visokih petk ne sezujejo niti doma - in niti v postelji. Ne vem, toda zdi se, da hoče Seks v mestu 2 reči: dom je za žensko porno film. In ta porno je chic. Še toliko bolj, ker imajo vse štiri mestjanke probleme, ki izhajajo iz tega, da so ženske v heteroseksualni, patriarhalni, seksistični družbi: Carrie je potrta, ker njenega moža ne rajcajo več nočne žurke, romantične večerje v downtownu in rdeče preproge, ampak le še Weather Channel na novem flat televizorju, Charlotte in Mirando žre družinsko življenje, ki ju dela nekonkurenčni, Samantho pa - v meni, pri dvainpetdesetih - ubija in smeši iluzija, da bo ravnokar dopolnila 35 let in da jo hormonska farmacija ohranja v agregatnem stanju pume, ki misli, da je Hannah Montana. Nič posebnega - Carrie misli, da je Susan Sontag! Katera izgleda najbolj patetično, je vseeno, saj vse štiri izgledajo kot slepe ulice hedonističnih devetdesetih, kot kičaste impersonacije svojih nekdanjih jazov, kot recesijski spomin na dobo ekonomskega razcveta, ko so novi Valentino, novi Gucci, novi Dior in novi Versace funkcionirali kot cogito, ergo sum. Plus: vse štiri so žrtve tistega fetišističnega, seksističnega, represivnega moškega pogleda, toda vse štiri delajo vse, da bi ta pogled čim bolj afirmirale, tako da same sebe vidijo kot moški, še več - ko so v popolni bojni opremi, izgledajo kot kinky moški. Ko se kinky moški našemi v žensko, izgleda kot Carrie/Charlotte/Miranda/Samantha. Čakajte, da na vabilo nekega šejka odpotujejo v Abu Dhabi, na »novi Bližnji vzhod«, čigar veduta izgleda kot veduta New Yorka - čakajte, da se jim »novi Bližnji vzhod« prikaže kot nakupovalni center, kot ultimativna potrošniška fantazija, kot omara, v kateri lahko živiš - čakajte, da ga prelevijo v svoj arogantni porno chic - čakajte, da jim pripeljejo služabnike - čakajte, da Lawrence of Arabia postane »Lawrence of my labia« - in čakajte, da srečajo ženske v burkah, resnico svojega »feminizma«. Izmed vseh kostumov bi namreč Carrie, Charlotte, Mirandi in Samanthi najbolj pristajala prav burka, saj se revice v Ameriki počutijo tako kot muslimanke na opresivnem, puritanskem Bližnjem vzhodu. Bolj politično zblojenega filma zlepa ne boste videli.