3. 6. 2010 | Mladina 22 | Kolumna
Modro ljudstvo?
Slabosti elit ne pomenijo slepe hvalnice kreposti večine
© Tomaž Lavrič
Predsednik Türk je nedavno rekel, da je ljudstvo modrejše od politike. Besede so po svoje kočljive, saj je navsezadnje politik tudi sam. Toda izjava je bila dana v kontekstu referendumskega viharja. Predsednik je najverjetneje mislil na janševsko politiko, a tega ni hotel izrecno povedati. Novinarji takih omejitev nimamo: da, ljudstvo je modrejše od janševske politike. Razen če ga surovi manipulator in še kaj spravijo povsem ob pamet.
Vprašanje o modrosti ljudstva je izmuzljiva tema. Eni prisegajo na »modrost mnogih«, dvomljivci mislijo, da gre zgolj za seštevek predsodkov in slabe poučenosti. Toda ali ni ali bi vsaj moralo biti tako, da so elite, ta smetana družbe, pametnejše, razumnejše od celotnega prebivalstva?
So in niso. V podrobnostih so, v velikih stvareh niti ne. Ljudstvo je načeloma za solidarnost, proti mikastenju s sosedi, proti tujemu lastništvu domačega gospodarstva, za čisto vodo, visoko zaposlenost, tudi proti vsem reformam ni. To so v glavnem same pametne reči. Toda ljudstvo o njih ne odloča, kvečjemu zelo posredno in tipajoče na volitvah. Referendumi, kjer odloča neposredno, se praviloma tičejo zgolj podrobnosti.
Pri elitah o zdravi pameti, modrosti, zdravem razumu ne govorimo. Govorimo o njihovih sposobnostih, znanju, (ne)poštenosti itd. V njih so zbrane najboljše glave, posebna znanja in boljša obveščenost. Imajo tudi neprimerno več družbene moči. Brez njih spodoben razvoj ni mogoč. V glavnem jih sprejemamo kot nekaj naravnega.
Težava se pojavi, ker so vse elite sicer opremljene z lepimi internimi pravili in načeli, vendar je težko reči, da jih odločilno vodijo interesi celotne družbe. Politiko npr. najbolj žene želja po oblasti, gospodarstvo želja po dobičku, javno upravo po stabilnosti in dobrih plačah. Na splošno so elite z načeli enakosti, splošne blaginje, tudi demokracije v deloma konfliktnem razmerju. Saj je še bog najprej sebi brado ustvaril.
Slovenske elite so v nemirnem stanju. To velja za zdravnike, sodnike, javne uslužbence, menedžerje ... Ugled vseh je bolj ali manj načet, z državo in med seboj se v krizi prerivajo za denar in ugodnosti in pogosto razkazujejo nezdravo cehovsko solidarnost. Eden odvratnejših takih primerov je nedavna zaščita vzorčnega tajkuna Bavčarja.
Poglavitna značilnost naših elit ni slovenska posebnost - v glavnem so sprejele duha neoliberalizma, postajajo sebičnejše, se zapirajo vase, manj se menijo za skupne interese. Slovenija si ni nikoli priznala, da je tudi njo zajela kriza neoliberalnega kapitalizma, ki že slaba tri leta pretresa svet. Uradno imamo samo brezoblično krizo brez imena.
Naše elite imajo poleg tega šibko tradicijo (in ustrezno mlahave etične standarde), še vedno nastaja nov lastniški sloj, v politiki razsajata sindrom osamosvojiteljstva in odsotnost dobrih voditeljev.
Dogajanje v politiki daje ton skoraj vsemu drugemu. Politična elita kljub vsemu ostaja najpomembnejša vseh elit. Ljudstvo vanjo še zmeraj zre po malem fascinirano, deloma pa z odporom, ker se mu zdi, da ga pušča na cedilu.
Globalna kriza jasno govori, da politika mora obdržati dominantno vlogo, tudi če je zanikrna. Če bi njeno vlogo prevzela kaka druga, »specializirana« skupina, bi bilo še slabše. Edina med elitami je voljena, razdeljena na vlado in opozicijo, na več vej oblasti itd. Ko se je gospodarstvu podredila ali se z njim spajdašila, se je deloma samoukinila; sprejela je neoliberalno logiko, ki bolj streže močnim, brezobzirnim in bogatim, in se tako izneverila svojemu poslanstvu, da mora imeti pred očmi splošno blaginjo. Tako gledano je sedanja ekonomska kriza predvsem kriza politične elite. Tudi pri nas: slovenske tajkune in s tem povezane ekonomske težave je večidel ustvaril naš ljubi Janša.
Resnična elitnost je kompleksna; sestavljajo jo ne samo znanje in sposobnost, ampak tudi drža - dobri notranji standardi in družbena odgovornost. Slovenija ni Sodoma in Gomora, toda vedno očitneje je, da je drža politikov, menedžerjev, tožilcev ... načeta. To dela elitnost invalidno.
Slabosti elit pa nikakor ne pomenijo slepe hvalnice razumu, zdravi pameti, morali ... večine, ljudstva. Tečeta dva procesa, njun seštevek pa ima slab predznak.
Elite so torej postale sebičnejše, manj pretočne itd., ljudstvo pa postaja bolj apatično, jezno, negotovo, usmerjeno proti elitam, zmedeno, politično razdeljeno, bolj ranljivo za manipulacije. Kriza to spreminjanje na slabše razgalja in pospešuje. Tudi za ta proces je v marsičem kriv neoliberalizem (ki seveda ni začetek vsega slabega na svetu, veliko slabih stvari pa je sprožil in okrepil). Njegova predpostavka, da bogatenje bogatašev koristi vsem, ne drži; večje socialne razlike uničujejo občutek za skupnost, vodijo ljudi v džungelsko vedenje. To je slabo tudi za demokracijo.
Nikjer ni rečeno, da je večina moralno ali zdravorazumsko à priori nad elitami. Razlike pa obstajajo. Pomembno je, da vrednote obojih, posameznikov in skupin, vedno določajo tudi interesi. Interesi elit in večine se pogosto ne ujemajo. Iz tega nastajajo tudi različne vrednote. Politik, direktor ali dobro zaščiten akademik je praviloma socialno bolj neusmiljen kot Janez Novak. Če se vrednote elit in ljudstva preveč razlikujejo, nastajajo napetosti.
Zdi se, da se dve veliki skupini (navznoter seveda zelo razslojeni) oddaljujeta druga od druge. Ljudstvo elite sumi vsega mogočega, elite se vedno bolj osamosvajajo. Družba kot celota se tako odmika od spoštovanja elitnosti in enakosti.
Za to so bolj krive elite. Občutja, navade, zgledi, morala se selijo sem in tja po družbi - in to zanesljivo bolj od zgoraj navzdol kot narobe. Če so elite zmedene, skorumpirane, negativno selekcionirane, se tako stanje širi tudi med ljudstvo. Vesten davkoplačevalec se spreminja v davčnega utajevalca.
Prebivalstvo nemir in razpuščenost elit vidi in čuti. To krepi antielitizem. Iz njega praviloma ne raste nič dobrega, kvečjemu povprečništvo, populizem, pretiran egalitarizem. Z razpuščenostjo elit narašča tudi družbena napetost, navsezadnje posebej nevarna prav elitam - več imajo izgubiti.
Najbrž lahko trdimo, da ima ljudstvo bolj razvit občutek za osnovne potrebe, želje in morda celo koristi celote. In sicer prav zato, ker ne spada med elite. Zato je lahko bolj zaplankano, nevedno in frustrirano, hkrati pa tudi bolj solidarno, bolj zdravorazumsko, bolj modro, če uporabimo Türkove besede.
To ne pomeni, da bi bila neposredna demokracija boljša od predstavniške. Jasno je tudi, da je zdravi razum ljudstva v marsičem odvisen od zdravja elit. Prav tako pa velja nasprotno: zdrava pamet (interesi, vrednote, stanje duha) večine vsaj deloma popravlja ali preprečuje zablode elit. To je zelo fluidno ravnotežje.
Morda bi bilo za zdravje vseh elit, ne samo politične, dobro, če bi njihovi pripadniki občasno za nekaj časa izgubili svoje prijetno članstvo in se vrnili med navadno ljudstvo. Kot tisti kralj, ki se je preoblečen odpravil med ljudi in se spremenil. Ampak to je pravljica.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.