Matej KrajNc: Requiem za gospo Goršičevo

Vdovčev izliv

Krajnc se ob literaturi ukvarja z glasbo, tam hodita teorija in praksa z licem ob licu, ob kantavtorstvu tudi recenzira in prevaja, vse, in nekaj te vznesenosti je tudi pri pisanju. Pogosto je njegova proza malo improvizirana, ne samo zaradi ekspresivnih fraz in raztegnjenih, onomatopejskih in siceršnjih formalnih prijemov, tudi struktura je bila včasih ohlapnejša.

Zdaj, z Requiemom, ki je bil vse do nedavnega v širšem kresnikovem naboru, pa se je nekoliko discipliniral, postal do bralca prijaznejši in manj samozadosten. Hkrati je izpoved vdovca, ki dela rekapitulacijo in zraven malo tudi čveka tja v en dan in tračari, malo z bogom, malo sam s sabo in sam zase, že urejena tako, da prenese večjo ohlapnost. Smiljanova - nomen est omen - izpoved je ciklična, na epizode se po čudnem in asociacijskem ključu veže nova in potem nove; vendar ima to drobno kramljanje, ki se neženirano ustavlja pri hranjenju in sploh vsem, v pripovedovalcu je skrit, k sreči dovolj globoko, pravi mnenjski voditelj novega kova, ki ima mnenje o vsem, svojo logiko. Nesistematično, saj gre res za nepregledno množico, obdela recimo svojo pa žlahto svoje žene, malo Polule, celjski privesek na prehodu iz agrarnega v primestno, tamkajšnje originale, recimo zidarje ali gizdaline, šoferje in zašpehane radodajke; predvsem pa so to spomini na smrt. Smiljanova verbalna erupcija je tudi spoved in pokopnica, zdaj, ko ga grabi in mu trka, ko je tako sam in sam na vrsti, je vse skupaj ena sama veriga umiranj, vsa njena žlahta, vsi naokoli, vsakomur, ki je prišel v stik s Smiljanom, je namenjena smrt. On je tak brezbrižen, sama površina ga je, edino, ob čemer se res zabava, je hranjenje, zemlkoh in polpeti, tudi zrezki, pohanje, in potem loči ljudi na tiste, ki so bolj za govejo juho, in na one, ki natepavajo samo fižol in zele, pa kdo matevža in kaj kdo kadi in koliko spije. To je bolj en tak proletarski pogled na svet, enostaven, nekaj sicer je kulture, pa so to bolj njegove lastne izmišljije. Je pesnik zase, za druge pa obupen nakladač, in kakšen zrecitiran pregovor in kakšna zarobljena rima, to je domet.

Vse skupaj je napisano v pravem celjskem dialektu; ne samo zaradi besed, ki jim seveda vsi ostali, ki smo odraščali v kakšnih drugih dialektih, ne zlezemo pod kožo in je potem na koncu slovar nekaterih najbolj nerazumljivih; ne, tisto kar dela Krajnčevo celjščino še bolj radikalno, je skladnja in prav posebna mentaliteta, ki je podložena, podkožna, ki jo slišimo pri sami pripovedni strategiji. Ob branju se prav spomnimo na kakšnega posebej melodiziranega govorca iz okolice, melodija se zažre v besedni red in Smiljan je prepričljiv in njegova mala rezoniranja so značilna za malega človeka, ki mu je hladilnik mama in teve oče.