Michal Viewegh: Primer nezveste Klare

Novi prevod najbolj prevajanega češkega pisatelja.

Viewegh spada v moderni val naslednikov Škvoreckega in Hrabala. Torej humorja, ki so ga nekoč češkoslovaški literati uporabljali pri srečanju z realnostjo. Brez možnosti svobode izražanja so našli zaveznika v nepopustljivi samoironiji, ki jim je omogočala distanco do stvarnosti.

In kaj se zgodi s takim humorjem v postkomunizmu? Pisatelj je v tem delu združil tri žanre: detektivko, samoironijo in esej. Takšne zlitine običajno ne uspejo, tokrat pa vsak izmed žanrov dobi presežek z nadgradnjo drugega. Pravzaprav mu uspeva z multiplikacijo vsebin: od ljubosumnega pisatelja, detektiva in Klare prehaja v univerzitetni milje, od tam v psihološki roman, pa v množični turizem.

Običajno kršitve stilskih okvirjev naredijo delo fluidno, če ne povzročijo kar njegovega razpada. Pri Vieweghu te formalne slabosti nimajo negativnih učinkov, saj jih presega z umetnostjo pripovedovanja. Avtor ima namreč nos za bralca, vseskozi ga namamlja, da sledi zgodbi. Na koncu bralni saldo resda ne beleži posebnega ontološkega spoznanja, je pa polno zadovoljstvo v branju.

Michal Viewegh spada v vrsto modernih produktivnih avtorjev, ki pišejo knjigo za knjigo. Deluje kakor časnik, ki si je ustvaril lastno publiko, le da ohranja pisateljski ritem - ne več kot eno knjigo na leto. Pri čemer ostaja nepretenciozen: ne poskuša posnemati velikanov književnosti, ampak preprosto tekmuje s fenomeni Coelho ali »Bridget Jones« .