Pendulum: Immersion

Pri otoškem iDJMagu so pred nekaj tedni napisali kritiko tega albuma kar na Twitter - #thisisnotdancemusic (toniplesnaglasba). Najbolj osovraženi drum-andbasserji so se vrnili z novim albumom Immersion, ki ni več drum and bass, ampak »zgolj« Pendulum. Torej ime kolektiva, ki je svetovno slavo sprva dosegel znotraj elektronike in se razvil v živo zasedbo, ta pa zadnja leta zbuja vse več zanimanja zunaj elektronskih voda. S Pendulumom je zadeva zelo preprosta: ali je skupina poslušalcu zelo všečna ali pa je niti pod razno ne mara. Sredine skorajda ni. Ustvarila je samosvoj značilen zvok, ki je te dni precej bolj melodičen kot ondan, ko je začenjala. Tretji album Avstralcev si zvočno pot še vedno utira med elektroniko in živim bendom. Sorodno od žive nadgradnje naprej obstajata dva pojma za Pendulum: eden za DJ set izpod prstov El Horneta, drugi za šestčlansko zasedbo, ki nastopa pod imenom Pendulum Live. Za oboje je značilen poskočen slog glasbe, ki poslušalstvo dviga v zrak in ga tam ohranja z novimi naleti energije. Glasba na albumu Immersion je še korak bližje množicam, reminiscence in vzporednice na zvok pa kar dežujejo iz zvočnikov. Pendulum najpogosteje primerjajo s skupinami Prodigy, Limp Bizkit, NIN ali s staro Metallico. Vmes so vtkani drum and bass, breakbeat, dubstep in house ritmi, ne manjka balad in druge zvočne navlake, ki jo je mogoče preprosto popredalčkati v pop. Skupina Pendulum naštudirano prehaja med žanri, brez drobca humorja, ponekod celo preveč producirano.

Zapoved so energični preskoki, kitare in predvsem vokali, ki gredo nevarno proti sintetični različici emo sloga. Novih 15 postaj v 67 minutah odpre Genesis (ki spominja na Prelude s prvenca), nato pa se prične cirkus, v katerem gostujejo Liam Howlett (The Prodigy), In Flames, Steven Wilson (Porcupine Tree) in seveda Pendulum, ki se je iz nekdanjega tria razširil v sekstet. Nenehne primerjave s skupino Prodigy sploh niso zgrešene. Zdi se, da gredo Avstralci vse bolj njihovo pot in se vmes srečujejo z njimi v zvokovju in personah. V bistvu se zdi, da je njihova glasba vse bolj big beatovska, le da bi za konkretizacijo v tej smeri potrebovali še nekaj drugih popularnih obdelav/remiksov, ne zgolj cover Master of Puppets (ki ga izvajajo v živo). Njihov glavni producent in vokal Rob Swire se tudi sicer počasi giblje v tej smeri: malo posodi vokal Deadmau5u, za Rihanno je produciral komad Rude Boy in manjka le še to, da ga člani skupine U2 pokličejo (kot pred časom Alexa Metrica) in ga nahecajo, naj posodobi še njihovo glasbo. Verjetno je tudi to razvojna pot benda, ki se mora šele uveljaviti v Ameriki, preden bodo stadionski nastopi postali del rutine. Zdaj so še festivalski: letos z živim bendom igrajo v Zagrebu in Novem Sadu. Njihova vojska oboževalcev konstantno raste in sodimo lahko, da bo ta album proces nabiranja fanov le še pospešil. Pendulumovsko.