17. 6. 2010 | Mladina 24 | Kolumna
Pogovori, kljub vsemu
Križi, težave in nepogrešljivost socialnega dogovarjanja
© Tomaž Lavrič
Med javnimi uslužbenci in vlado je napeto. Javni sektor se čuti opeharjenega za obljubljene plače, državne finance so na robu izčrpanosti. Nesrečno sta trčili kriza in Virantova reforma, ki bi javnemu sektorju do prihodnjega leta brez novih rezov povečala plače za vsote, kakršnih državna blagajna ne zmore. Virant, ponosni ata plačne reforme, je nasploh eden večjih škodljivcev v državi. Vse javne uslužbence je stlačil v en koš, plače jim je zvišal tudi kot predvolilno darilo Janševe vlade, sicer pa ustvarja značilno razumniško mimikrijo in zmedo: sebe in svoj zbor za republiko razglaša za politično neodvisna, izvede kdaj kakšne demonstrativne miniodmike od strankarske linije, v resnici pa je strumen janšist.
Javni uslužbenci so za vlado nevaren nasprotnik. Zasebni sektor je razdrobljen (ima veliko delodajalcev) in sindikalno šibkeje povezan, javni z enim delodajalcem pa v sili nastopa kot en mož. Je številčno močan in obvladuje ključna področja; policisti, zdravniki, učitelji ... lahko državo na hitro nevarno ohromijo. Njihove zahteve so deloma upravičene: sklenili so dogovore, ki jih je treba spoštovati, nekoliko so tudi že popuščali.
Marsikaj pa jih sili v zmernost. Kriza je, položaj se naglo spreminja, dogovorjeno povečanje plač je za opešane državne finance nevzdržno, bremena krize morajo nositi vsi. Njihov status je v glavnem ugoden: so neprimerno varnejši kot zaposleni v zasebnem sektorju, obenem pa - to je slovenska posebnost - bolje plačani. Država je očitno bolj materinska do tistih, ki so ji bliže.
Razpoloženje javnosti niha. Zdi se ji, da so javni uslužbenci lepo spravljeni v varnih državnih jaslih, hkrati ve, da brez zdravnikov, policistov, učiteljev ne gre. Za zdaj njihova stavka gotovo ne bi požela splošne podpore.
Neoliberalci, raztreseni po politiki, univerzah, gospodarstvu, medijih trobentajo stara gesla: zdrava država je vitka država. Najglasnejši so paradoksalno ljudje v enako varnih službah, enako vzdrževanih z javnim denarjem, denimo znana četica neoprofesorjev.
Javni sektor seveda ni idealen, kot nič v tej državi. Toda drastično krčenje tega sektorja bi bilo škodljivo in neizvedljivo. Zmedo je povečal Pahor z legendarno izjavo, da bi vlada enako učinkovito delala s pol manjšo državno upravo (menda v upravi kroži vic, da bi se tudi s pol Pahorja dalo shajati). Statistike govorijo, da je število zaposlenih v slovenskem javnem sektorju v zlati sredini EU. Jože Mencinger opozarja, da je obseg javne uprave praviloma povezan s stopnjo razvitosti; manj ko je uprave, nižja je razvitost.
Med javnimi uslužbenci in zaposlenimi v zasebnem sektorju so razlike in deloma tudi tekmovalno razmerje. Semolič je z vlado v napol ideološkem sporu, za sindikat javnih uslužbencev to ne velja. Gledano scela pa oboji živijo na istem trgu delovne sile. Zanj je, kot pravi sociolog Miroslav Stanojevič, značilno dvoje: zadnji dve desetletji se je rast plač sistematično upočasnjevala, intenzivnost dela pa sistematično povečevala. Hkrati se je v tem času prerazporejalo družbeno bogastvo.
Oboje je posledica tega, da je slovenski kapitalizem počasi dobival zasebne lastnike in postajal trši, hkrati pa so iz tujine pljuskali vplivi globalizacije in neoliberalizacije (tudi ob pomoči Komisije EU). Socialno partnerstvo, ki je dolgo dajalo ton slovenskemu razvoju, je ta proces upočasnjevalo in blažilo. Toda položaj zaposlenih se je ne glede na to relativno slabšal ali, natančneje rečeno, zaostajal za dokaj naglim razvojem Slovenije. Socialne razlike so se večale (čeprav so v okviru EU še zmeraj dokaj znosne), nastajal je prekariat, javno se je krčilo v korist zasebnega, miselnost elit se je spreminjala. V krizi se je vse to jasno pokazalo in ustvarilo nove napetosti.
Nobenega dvoma ni, da bi se položaj zaposlenih brez socialnega partnerstva in sindikatov poslabšal bistveno bolj. Po svoje pa je socialno dogovarjanje dajalo potuho in legitimnost kapljičnemu uvajanju neoliberalizma in prodiranju miselnosti, ki nas spreminja v tršo, bolj neusmiljeno družbo. Sindikati npr. dolgo niso ugovarjali nesorazmerno visokim menedžerskim plačam. V tem smislu je dogovarjanje med državo, delojemalci in sindikati dvorezno - še zlasti, če ga zanimajo samo plače zaposlenih, brezposelne, prekariat, naravo reform itd. pa zanemarja.
K dvoumnosti socialnega dialoga prispeva tudi nejasna vloga vlade. Res se država s povečevanjem socialnih pomoči kaže kot socialna. Toda če z reformami in drugimi ukrepi hkrati še naprej krči prostor javnega v korist zasebnega in torej spreminja sistem, bo to večini prej ali slej škodovalo.
Vendar ne gre samo za ideološki profil vlade, zlasti pa njenega premiera. Pahor se ima po vsem videzu še vedno za predstavnika tiste »tretje poti«, ki je v imenu blaginje za vse pomagala prodiranju neoliberalizma (glej Clintonovo, Blairovo in Schröderjevo zgodbo). Vlada je krizo sprva podcenila, prepozno zategnila pas, tišči naprej preveliko množico reform, je danes ostra kot britev, jutri nenadoma vsa mehka. Če bi bila avtoritativnejša, vsebinsko prepričljivejša, manj one-man-bandovska, jasnejša v glavnih ciljih, bi bila živčnost manjša, socialni dialog produktivnejši, nekatere nujne reforme laže izvedljive.
Kljub dvoumnostim ostaja socialni dialog nepogrešljiv. Preprečuje še hujša nesorazmerja in skrbi za socialni mir, s tem pa tudi za osnovni mir v družbi. Seveda lahko rečemo, da onemogoča širšo vstajo, temeljite spremembe ali revolucijo, toda z revolucijami je vedno križ. Če bi socialno dogovarjanje propadlo zdaj, v krizi, ko so vse stvari razmajane in v krhkem ravnotežju, se lahko iz tega razvijejo slabe stvari - soliranje oblasti na eni in nepredvidljivo protestništvo na drugi strani. Ta dežela je živčna, dokaj zdelana, tu je politično hujskanje opozicije, krizi pa še zmeraj ni videti konca.
Tako preostaja le iskanje razumnih kompromisov. To ni lahko početje. Dogovarjajo se trije negotovi partnerji, vsak s svojimi težavami. Država se krčevito spopada s krizo in pri tem ne ve dobro, kakšen kapitalizem bi rada. Delodajalce prav tako muči kriza, izgubili so dober glas, mnogi so še naprej v lastniškem krču, ranljivi, a bistveno manj socialno občutljivi. Sindikati so razpeti med zavestjo o potrebnem zategovanju pasu in nevarnostjo, da jih bo članstvo, če bodo preveč popustljivi, zapustilo. Zaupanja med vsemi tremi je malo.
Katerikoli od trojice bi bil v konfliktu, ki bi sledil opuščenemu dialogu, hudo poražen, bi to navsezadnje škodovalo vsem. Korist bi imela kvečjemu razbijaška opozicija, ki sistematično napada vsak normalen dialog doma ali čez meje, trenutno s Hrvaško. Najpotrpežljivejša pri iskanju kompromisov mora biti vlada. To ji narekujeta odgovornost za celoto in preživetveni nagon - bolj ko bo v tovarnah, pisarnah in na ulicah vrelo, prej bo izgubila volitve.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.