17. 6. 2010 | Mladina 24 | Kolumna
Naša soseda Evropa in drugi
V resnici je skrajni čas, da bi razmišljali o pripadanju svetu, ne pa neki celini, četudi jo imamo, kar je razumljivo, tako radi
Kako se je svet spreminjal v moji lastni predstavi. Več kot pol stoletja je minilo, odkar sem kot mlad poročevalec preletel pol Azije, da bi opazoval prvo afro-azijsko konferenco v indonezijskem Bandungu. Nehru in Sukarno sta tedaj že nekaj pomenila v svetu, Afriko smo šele spoznavali, vendar še površno. Zdelo se mi je, da sem kot Evropejec le rahlo humanistično zavzet za tisto, kar sem videl in slišal iz nenehnih govorov, še zlasti neurejenega Sukarnovega. Še na misel mi ni prišlo, da se bo ravno Tito tej čredi politikov, ki je iskala svoje mesto bolj naprej v svetu, pridružil čez pičlih nekaj let. Še manj sem mislil, da bodo Azijci in Afričani več kot pol stoletja pozneje, ko ni več ne Tita ne Jugoslavije, na pojasnilo Azijcu in Afričanu, da sem Slovenec (kje je to?), vzkliknili »ah, Tito« ...
Zadeva je dandanes zanimiva. Odkar se je vse to zgodilo, je dežela v Evropi, ki je nekaj let pozneje soustvarjala gibanje neuvrščenih, izginila, preostali pa le tu in tam omenijo neuvrščenost. Zgodi pa se, da je omemba Tita še edino, po čem ljudje v daljnih deželah omenjenih dveh celin spoznajo človeka, ki je prišel iz te naše evropske dežele. Kajti, da smo Evropejci, zelo evropski, nam skoraj piše na čelu. Govorili bomo predvsem kot Evropejci. Še zdaleč nam ne pride na misel, da bi se menili z Afričanom ali Azijcem drugače kot Evropejci. Za nas so druge celine zanimive le kot druge celine. Še najbolj - turistično. Cenimo sicer tiste, ki si tudi drugače prizadevajo, da bi vzdrževali stike s tem daljnim svetom. So pač tudi takšni.
Pa smo nekoč ustvarili na svojih tleh zavod ali inštitut, ki se je znanstveno ukvarjal z neuvrščenimi. Še danes obstaja nekaj, kar je iz tega izraslo. Imenuje se Mednarodni center za razvijanje in podjetništvo, če sem pravilno prevedel (International center for promotion and enterprise). Tam je vedno nekaj Indijcev - Indijce vse to zanima. Zanima jih tudi stik s Slovenci. Indijcev ne zanima svet po velikosti. Zanima jih tisto, kar kaj obeta. Indija je medtem postala velika sila. Še vedno pa jo zanimajo vsi, ki so zanimivi. Imajo vtis, da Slovenija sodi med zanimive dežele, s katerimi se splača pogovarjati.
Morda tudi še kaj drugega. Slišal sem, da njihovi podjetniki (in podjetneži) razmišljajo o stalni trgovski morski liniji med Mumbajem in Koprom. Tistim Koprom, ki je sicer naš ponos (velika luka v majhnem mestu, ki pa je bilo v starejših časih v Evropi znano le po zaporu za težke hudodelce). Pred kratkim pa smo ga omenjali v razpravah o prostem dostopu do mednarodnih voda, za kar pravzaprav gre v sporu s Hrvaško. O takšni stalni ladijski liniji naj bi resno razmišljali tudi v egiptovski Aleksandriji.
Neuvrščeni? Azija in Afrika? Preostali neevropski svet? O čem pravzaprav govorimo? Pač o tem, da nam z različnih strani tako mimogrede pripovedujejo, da bi nam moralo biti v Evropi pretesno in da bi bilo prav, morebiti pa že skrajni čas, da bi silili v širni svet! Morebiti bi zato bil čas, celo trenutek, da se spomnimo neuvrščenih. Ti so bili kot gibanje morebiti res le stranski proizvod hladne vojne in delitve na dva svetovna bloka, objema, iz katerega so se mnogi hoteli s tem rešiti in sproščeno plavati po svetovnem morju. To se je tudi zgodilo. Vendar se mnogi v Aziji in Afriki spominjajo neuvrščenosti in jo v svojih strategijah upoštevajo, kot da obstaja še danes.
No, mi o vsem tistem, kar je bilo, po navadi najraje molčimo. Neuvrščenosti naše nekdanje kratko malo ne omenjamo. Pa smo se ravno takrat začeli premikati globalno. Ali ne govorimo zdaj vsi o globalnih razsežnostih? Zakaj naj se ne bi spominjali tiste, neuvrščene, ki nam je takrat prinašala tudi koristi?
Gre seveda za ideološko in za praktično. Na prvo smo pozabili in morda je prav tako. Res smo tudi takrat ideološko delali stvari, ki so vsem nam v takratni skupni državi škodovale. Primer: leta 1967 so Arabci mislili, da lahko uničijo Izrael, pa so se zelo opekli. Tito je takrat iz čisto ideoloških in dnevnopolitičnih razlogov podprl Arabce in nespametno prekinil diplomatske odnose z Izraelom, državo, ki smo jo zlasti Slovenci nekaj let prej tudi s prodajo orožja pomagali ustvariti. Kakorkoli trd in primitiven je bil drugače Ceausescu, takrat ni prekinil stikov z Izraelom.
Kakorkoli že, z vsemi gorostasnimi neumnostmi vred je Jugoslavija takrat in pozneje razvijala politične in gospodarske stike z Azijo in Afriko, česar se bodo v Južni Afriki spominjali še ob tekmah, na katerih bo nastopala slovenska nogometna reprezentanca. Izraelci veljajo za pameten narod, razvito deželo. In vendar nočejo tistega, kar bi moralo biti samoumevno - razvijati tesnih stikov z Afriko in Azijo. Saj temu uradno ne nasprotujejo, vendar se vedejo tako, kot da jim je ta svet popolnoma tuj. Znan izraelski politik je imel navado ob vsaki priložnosti vzklikati, da Izrael pripada Zahodu. Ta Zahod! Tudi mi tako govorimo, še huje, prepričani smo, da je tako.
V resnici je skrajni čas, da bi razmišljali o pripadanju svetu, ne pa neki celini, četudi jo imamo, kar je razumljivo, tako radi. Radi pa moramo imeti predvsem svoje okolje ali državo ali kraj, ki pa mora v svojem lastnem interesu gledati po vsem svetu. Praktično to pomeni, da moramo »siliti« iz Evrope, na vse strani, tudi tiste, ki so se nekoč ali pa se še izdajajo za neuvrščene.
Misliti se mora iskreno in neomejeno. Pravkar sem na nemški televiziji poslušal razpravo, v kateri je znan strokovnjak po dolgem času spet omenil, da ne bi bilo slabo, če bi Nemčija namesto negotovega evra spet imela marko. Pustimo razmišljanje, ali bi to bil napredek ali nasprotno, nazadovanje. Tisti Nemec je rekel, kar misli. Tudi mi bi morali pogosteje misliti, kaj nam koristi, če se komu zaradi tega zamerimo ali ne. Za nas bi bilo dobro že, če bi malo bolj silili v neznano. Ali pa tudi znano, le oddaljeno v naših predstavah. Smo prebivalci sveta, ne le Evrope.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.