Bruce Chatwin: Utz

+ + +

Češka zgodba

Chatwin, ki ga sicer poznamo po udarnem potopisu po Patagoniji, kamor se odpravi iskat sledi nekega zavra iz družinske kredence, čeprav gre potem za orjaškega lenivca, ob tem pa odkrije zaostal Divji zahod na iberoameriškem jugu, je napisal tudi roman o bivanju za železno zaveso. Nič novega, ena najudarnejših literarnih študij o izkoriščanju delovne sile kot temelju realsocialistične ekonomije in popis življenjskih razmer, slej ko prej klavrnih, v krajih onkraj polarnega je Hiša srečanj Britanca Martina Amisa, ki je sicer pod močnim vplivov ameriške literature. To samo kaže, da sta Vzhod in Srednja Evropa postala zanimiva še za koga poleg Philipa Rotha, ki je v sedemdesetih letih v Prago kot kulturni turist in zapeljivec hodil tako dolgo, dokler mu niso odrekli vizuma, in o tem napisal žanrsko bastardno prozo Prevara.

Chatwin se loti zadeve bolj ležerno. Glavni lik, mrtev in skoraj pokopan že kar na začetku, je zbiralec porcelana. Obseden zbiralec. Kljub svojim dovolj spretnim rošadam, tudi rahlemu kolaboriranju, je z zamenjavo oblasti na Češkoslovaškem njegova zbirka ogrožena, zato sklene faustovsko pogodbo z oblastmi. Zbirko popišejo, skoraj nacionalizirajo, in večina romana, kadar se ne posveča krhkemu meissenskemu porcelanu in ne opisuje fragilne dragocenosti, se ukvarja z različnimi ravnmi razumevanja njegove prevare. No, igre, v katero so vpleteni tudi njegova kot da služabnica in kolegi iz muzeja.

Seveda, pol štosa je - za Britanca - rekonstrukcija nekega daljnega časa in razmer v njem, neke kvazirealne in eksotične socialistične preteklosti, popisi obedov, kjer za navadne ljudi nimajo stvari z jedilnika, ker se z njimi baše vrhuška za sosednjo mizo, ali pa urniki cerkvenih pogrebov, ki se morajo prilagoditi delovnim ljudem oziroma nevznemirjanju vladajočih, proletariata, ki bi ga ob religioznih znamenjih lahko pretreslo do obisti. Ravno dejstvo, da popisuje tisto, kar so generacije pred nami živele, kar smo mi videli na smučarskih in podobnih mokrošportnih, navlaženih pohodih na Češko - vsem drugim pa to ne more pomeniti prav nič -, nas naredi za morda manj primerne bralce. Očaranost zahodnjakov z relikti Vzhoda in podobnega je nedvomno večja. Tudi sama enigmatična struja je šibkejša in slabše vleče kot v siceršnjih knjigah o prevarah, igrah in protiigrah, in tisto, kar ostane, je čisto solidno in berljivo pisanje o zbirateljski obsedenosti in kakšen detajl o porcelanu.