Gustave Flaubert: Slovar splošno priznanih resnic

Veliki francoski realist, ki je poznan po »Gospe Bovary«, »Vzgoji srca« in »Skušnjavi svetega Antona«, je pustil v rokopisu tudi povsem neromaneskno delo, kot je njegov nedokončani slovar splošno priznanih resnic.

Moderni čas, ki je fasciniran nad nepričakovanim, je kajpak idealen za ponatiskovanje dela, ki ga je sam avtor pustil vnemar.

Knjižica je neznatna v primerjavi z grandioznimi zvezki »Enciklopedije«, ki so jo izdajali Diderot, d'Alembert in drugi enciklopedisti. Toda če jo zoperstavimo sodobnemu faktografskemu slovaropisju, je vsekakor izjema v žanru. Pri nas ima nekaj flaubertovske žilice »Svetovni biografski leksikon« Luca Menašeja.

Posebnost Flauberta je poskus seznama vladajočih idej v Franciji devetnajstega stoletja, pri čemer je zajemal iz klišejev in predsodkov. Toda namesto skrupuloznega pristopa je pisal iz perspektive esejistične ironije. Vzemimo hudomušni pojem Feniks: »Lepo ime za zavarovalnico, ki zavaruje pred požarom«, sarkastično vizijo pokopa: »Prepogosto preuranjen. Pripovedujete zgodbe o mrtvecih, ki so si požrli roko, da bi potešili lakoto«, cinični aspekt na tolste: »Tolstim ljudem se ni treba naučiti plavati, prav tako pa so brezupni primer za rablje, saj jih je težko usmrtiti«, relativnost pogleda v primeru podstreha: »Pri dvajsetih vam je tam prav dobro.«, ali pa ironična vera v neizbežnost boga: »Sam Voltaire je dejal, da če Bog ne bi obstajal, bi si ga bilo treba izmisliti«.

Vsekakor bizarna knjiga, v kateri ima parodična modrost večjo težo od klišejske resnice.