Oropali so nas!

Američani imajo vedno težave z malimi nacijami. Spomnite se le Vietnama. Ali pa Afganistana. Američani teh malih nacij ne morejo premagati. In vedno tudi najdejo razlog, zakaj ne morejo zmagati. Ali bolje rečeno: vedno rečejo, da so dobili nož v hrbet. Vzemite le Vietnam: ameriški vojaki v Vietnamu niso zmagali, ker so jih doma, v Ameriki, izdali ameriški mirovniki in liberalci, ki so prirejali protivojne demonstracije in jih razglašali za vojne zločince. Medtem ko so se oni borili v Vietnamu, so jih doma minirali. Vietnamsko vojno je Amerika izgubila doma, v Ameriki. Vsaj tako so rekli. Pravzaprav so to sneli z jezika Rambu, slovitemu vietnamskemu veteranu, ki je rekel: V Vietnamu nam niso pustili zmagati! Kar nas pripelje v Južno Afriko, na svetovno prvenstvo, kjer Američanom spet ni uspelo premagati male nacije, tokrat Slovenije. Spet jim niso pustili zmagati. Spet so dobili nož v hrbet. Ameriški mediji so vreščali: »Ukradli so nas!« »Oropali so nas!« Kdo jih je ukradel in oropal? Slovenija? Ne, pač pa malijski sodnik Koman Coulibaly, ki da je v 85. minuti razveljavil ameriški gol. Ergo: Američani so vpili - Mali nas je oropal! Za začetek - je kaj bolj smešnega in norega od krika, da je ena izmed najrevnejših držav na svetu oropala najbogatejšo in najbolj imperialistično državo na svetu? In dalje, v Johannesburgu se je tisto noč zgodilo veliko večjih ropov - in da ne omenjamo, kaj vse se je medtem dogajalo v Iraku. Oh, in v Afganistanu.
Ameriški mediji so zagotavljali, da bi vsak drug sodnik tisti ameriški gol priznal, tako da bi potem Amerika na koncu zmagala. Šur, in vsak drug sodnik bi že prej izključil enega ali dva ameriška igralca, tako da bi potem Slovenija na koncu gladko zmagala. Američanom se je zgodilo nekaj zelo čudnega - padli so v paralelni svet, v cono somraka. Ali natančneje: padli so v svet nogometa, v svet mednarodnega prava, kjer odločajo mednarodni arbitri - in odločitve mednarodnih arbitrov potem veljajo. Kot se reče: sodnikova je zadnja! Ne, Američani v tem svetu nogometa nimajo pravice veta. Resolucije se morajo tu spoštovati. Če resolucije mednarodnega arbitra ne spoštuješ, te izključijo. Pika. Še več, malijski sodnik je pri svoji odločitvi upošteval načelo pravičnosti - ex aequo et bono. Ker prej ni izključil enega ali dveh Američanov, jim je kasneje razveljavil gol. Kar ni bilo le pravično, ampak tudi logično.
Američani so takoj oznanili, da so bili žrtev zarote in antiamerikanizma. Logično. Toda ko so - recimo na desničarskem TV-kanalu FoxNews - kazali, kako je prišlo do te zarote, so zamrznili sliko malijskega sodnika Coulibalyja, rekoč: Glejte, to je on! On nas je oropal! Asociacija, ki so jo vsiljevali publiki, je bila na dlani: glejte, Coulibaly je kot Obama! Oba sta črna! Oba sta Afričana! Coulibaly je storil to, kar počne Obama - okradel nas je! Oropal! Uničuje nas! Ne mara nas! Nekaj ima proti nam! Zaradi Obame ne bomo zmagali v Afganistanu! Ne bo nam pustil zmagati! Ker je protiameriški! Tako kot Coulibaly! Ironija je v tem, da morate to razumeti dobesedno. Kajti ameriškim nogometašem se je v resnici zgodil Vietnam, in sicer v že prej omenjenem smislu: dobili so nož v hrbet - doma, v Ameriki! Razlika je le v tem, da jim noža v hrbet ni zabila levica, ampak desnica.
Ameriška desnica, ki Obamo že vse od predsedniških volitev razglaša za neameriškega in protiameriškega, za prikritega muslimana in »mandžurskega« oz. »kenijskega« kandidata, je pred svetovnim prvenstvom sprožila frontalno ideološko ofenzivo proti nogometu, alias soccerju, ki da je neameriški in celo protiameriški šport, potemtakem nekaj povsem tujega, zarotniškega, kužnega in nepatriotskega - hja, socialističnega. Nogomet je orožje, s katerim skušajo indoktrinirati Američane, orožje, s katerim skušajo Američane potujčiti in deamerikanizirati, orožje, s katerim skušajo v Ameriko pripeljati socializem. Desnica je tu kakopak zaigrala na staro zgodbo o tem, da so Američani alergični na nogomet, da ga ne razumejo in da ga nočejo sprejeti, pa tudi na večno polemiko o tem, ali je nogomet ameriški ali neameriški šport.

Protiameriškost nogometa

Ameriški argumenti proti nogometu so dobro znani. Zakaj se že zdi Američanom nogomet nesprejemljiv?
* Ker si ga - v nasprotju z bejzbolom, košarko in ameriškim nogometom, alias gridironom - niso izmislili Američani.
* Ker soccer ni pravi, ampak lažni nogomet - pravi nogomet je ameriški nogomet, gridiron.
* Ker ga ne morejo igrati debeluhi - kot recimo bejzbol. In ker ni rezerviran le za dvometraše - kot recimo košarka (ki je očitno poganjek antidemokratičnega izročila evgenike, poleg tega pa so steroidi - sicer kralji bejzbola in gridirona - v nogometu brez efekta).
* Ker v njem briljirajo tujci. Hej, kot da ameriške lige - od košarkarske do hokejske in celo bejzbolske - niso polne briljantnih tujcev.
* Ker v njem briljirajo dežele iz tretjega sveta, celo dežele z »osi zla«, recimo Severna Koreja. (Nič, svetovno prvenstvo, na katerem igrajo tudi druge reprezentance, nima smisla, še huje - svetovno prvenstvo, na katerem igrajo tudi druge reprezentance, je protiameriško.)
* Ker ga igrajo ženske - in ker v njem še posebej briljirajo ameriške ženske. Če v športu briljirajo ženske, pomeni, da to ni moški šport.
* Ker je rezultat nizek, ker se na tekmah nič ne zgodi, ker je premalo golov, ker omogoča premalo statistik. In to je v nasprotju z ameriško ideologijo: Američani hočejo pač hitre fikse, hitre zadovoljitve, hitre in stalne profite, stalno »zadevanje«, stalne meritve. Boljši ko sta ekipi, manj je golov - in to je neameriško.
* Ker je rezultat pogosto izenačen. In to je neameriško, celo protiameriško: vedno mora nekdo zmagati. V ameriških športih vedno nekdo zmaga. V ameriških športih in ameriških življenjih ni izenačenih rezultatov. Zmagaš ali izgubiš. Ne moreš igrati na neodločen rezultat, kaj šele na 0 : 0.
* Ker v njem ni dovolj prekinitev za oglase, za biznis. In to je neameriško, da ne rečem antitržno in antikapitalistično - Amerika pa temelji na kapitalizmu.
* Ker navijače spravlja v obup in ker jih frustrira - in ker posledično povzroča nasilje, pretepe, množične izgrede, huliganizem. Nogomet stremi k tragediji, ali kot pravi David Brooks, »krepi tragično vizijo sveta«. In to je neameriško. (Američani to raje počnejo drugod, recimo v Afganistanu in Iraku.)
* Ker na nogometnih tekmah ne zmaga najboljši, ampak lahko zmaga vsakdo, kdorkoli, tudi slabša ekipa, recimo ekipa iz tretjega sveta, kar pa, kot pravi Gary Schmitt, ni ravno v skladu z ameriško ideologijo - Američani ljubijo »najboljše« in športe, v katerih zmagujejo »najboljši«. Vse ostalo je herezija. V ameriškem karakterju je, da sprejema le športe, ki mu jamčijo zmago. Če Amerika v nekem športu ni najboljša, potem to že ni ameriški šport, pravi David Plotz. Čudno: mar ameriška ideologija in ameriški sen ne temeljita prav na veri v malega človeka, anonimneža, outsiderja, ki mu uspe premagati velikana in ki se mu uspe prebiti navzgor?
* Ker za igranje nogometa ne potrebuješ nobene usposobljenosti, nobene veščine, nobenega strokovnega znanja - le tekanje za žogo, ki pa ni veščina. To zna vsak otrok. Nehajte! To je le dokaz, da Američani zelo slabo sprejemajo pravo demokracijo in demokratične temelje nogometa.
* Ker je pri nogometu prepovedano igranje z roko. To ni ravno ameriško: Američani delajo z rokami. Bog nam je dal roke, da jih uporabljamo! Živalim po drugi strani rok ni dal. Šport, pri katerem ni dovoljeno uporabljati rok, je šport, ki ubija ameriškost in podjetnost Američanov, njihov božanski karakter. Z eno besedo: če ne smeš uporabljati rok, si obsojen ne regresijo. Če si obsojen na regresijo, nisi konkurenčen. Če nisi konkurenčen, si obsojen na propad. Ta, ki ima zavezane roke, na trgu ne preživi. Nogomet in ameriški karakter nista združljiva.
* Ker se ne zmeni za nevidno roko trga. Nogomet ustvari demokratične razmere za igro, potem pa vsem skupaj reče, da ne smejo igrati z roko, kar pomeni, da jih hendikepira. To pa ni le neameriško, ampak tudi socialistično.
* Ker so nekatera nogometna pravila povsem nezdružljiva z ameriškim karakterjem, recimo ofsajd. Ofsajd je še posebej izrazito neameriški, pravi Frank Deford: »Američani gremo vedno le naprej, naprej in naprej - tako v športu kot v družbi.« Ofsajd Američane le ustavlja.
* Ker ni objektiven - ko se namreč čas izteče, tekme še vedno ni konec. To onemogoča zmage v zadnji sekundi tekme, ker nikoli ne veš, kdaj je zadnja sekunda.
* Ker nogometaši med igro stalno padajo po tleh, se teatralično valjajo, hlinijo bolečine in poškodbe, jočejo in javkajo, zavlačujejo. Vse to ni le mevžasto in nemoško, ampak tudi neameriško - v nasprotju z ameriško delovno etiko, v nasprotju z logiko trdega dela, ki je v srcu ameriške ideologije.
* Ker ni dovolj fizičen, ker ni dovolj kontakten - ker ni tako kontakten kot recimo gridiron. Pomeni, da ni dovolj moški. (Je moško to, da igraš v oklepu? Kot igralci ameriškega nogometa, alias gridirona?)
* Ker ga igrajo imigranti - in dokler ga bodo igrali, ne bodo postali pravi Američani. Nogomet je neameriški, ker preprečuje asimilacijo. Imigrant, ki igra nogomet, nima namena postati Američan. Župan Clarkstona, mesta na ameriškem jugu (Georgia), je pred nekaj leti prepovedal igranje v mestnem parku: »Dokler bom jaz župan, se bo tam igral bejzbol.« Nogomet so v mestnem parku igrali begunci, ki so jih iz kriznih žarišč po svetu pripeljali v Clarkston.
* Ker ne poudarja individualizma in neodvisnosti, ki sta značilnosti ameriškega karakterja, ampak ko-operativnost in kolektivizem, ki sta značilnosti socializma. Nogomet ni združljiv z amerikanizmom, ker navaja k socializmu.

Konec svobode in suverenosti

A po drugi strani, ameriški kongresnik Jack Kemp je že leta 1986 - v času hladne vojne - rekel, da je gridiron promocija kapitalizma (in s tem demokracije), nogomet pa promocija socializma (in s tem totalitarizma). In vreščanje ameriške desnice, ki je pospremilo svetovno prvenstvo, je le nadaljevanje te teze. Glenn Beck, voditelj TV-kanala FoxNews in eden izmed najbolj lunatičnih ideologov patriotske, nativistične, biblične desnice, je rekel: »Ne glede na to, kako zelo se bodo trudili, da bi nam ga prodali, ne glede na to, koliko zvezd bodo pridobili na svojo stran, ne glede na to, koliko barov bodo odprli predčasno, in ne glede na to, koliko reklam za pivo bodo vrteli - nočemo svetovnega prvenstva, ne maramo svetovnega prvenstva, ne maramo nogometa, ničesar nočemo imeti z njim.« Obenem je dodal: »Ostali svet ima rad politiko Baracka Obame, mi pa ne.« Kajti: »Politika Baracka Obame je politika svetovnega prvenstva v nogometu.« Ergo: Obama in nogomet sta ista reč.
Obama je nekaj tujega in kužnega - nogomet tudi. Obama je socialist - nogomet tudi. Obama ogroža »pravo« Ameriko - nogomet tudi. Obama hoče zlomiti »pravo« Ameriko - nogomet tudi. Z nogometom v Ameriko prihajajo tuje vrednote. Tuje? Ne preseneča, da je patriotska, nativistična, belska desnica protiimigrantsko nastrojena - da hoče zapreti ameriške meje, da hoče izgnati ilegalne imigrante, da hoče na ameriško-mehiški meji postaviti zid. Za desnico je nogomet promocija imigrantske kulture, »zastrupljanja« Amerike, izginjanja »prave« Amerike, krhanja belske dominacije - in obenem dokaz, da Obama belce že zdaj vidi in tretira kot manjšino.
Ker pa je nogomet tako hudo popularen in tako zelo množičen, je še bolj nevaren: samo poglejte, kako je svetovno prvenstvo ljudi obsedlo! Samo poglejte, kako so vsi prevzeti, zblojeni in histerični! Samo poglejte, kako je nogomet vsem izpral možgane! Širi se kot virus, kot kuga, kot teror. Kar ni uspelo Al Kaidi, bo uspelo nogometu! Če bo Amerika sprejela nogomet, se lahko poslovi od svobode in suverenosti! Konec individualizma! Konec demokracije! Ni naključje, da nogomet rinejo prav v javnih šolah, ki so večni projekt levice in za katere zdaj skrbi Obamova administracija! In ni naključje, da z nogometom pitajo prav otroke, ki so najbolj vodljivi! Manjkalo je le to, da bi nogomet razglasili za pedofilsko zaroto.
Obama je univerzalno zdravstveno zavarovanje vpeljal zato, ker ga imajo tudi drugod, pravi desničarski komentator Matthew Philbin, ki poudarja, da skušajo tudi nogomet v Ameriko pripeljati iz istega razloga - ker ga imajo tudi drugod. Ne pozabite: ameriška desnica je univerzalnemu zdravstvenemu zavarovanju nasprotovala tako histerično kot nogometu. Univerzalno zdravstveno zavarovanje = socializem. Nogomet = socializem. Ameriško nasprotovanje socializmu je nasprotovanje nogometu. »Kaj se je zgodilo z ameriško izjemnostjo,« je dahnil G. Gordon Liddy, sloviti radijski hardliner. Kot veste, Amerika že od nekdaj temelji na konceptu izjemnosti - zanjo ne velja tisto, kar velja za ostale. In če vprašate ameriške nativiste, potem je izjemnost Amerike temeljila prav na tem, da je bila apatična do nogometa - da je bila torej edina na svetu, ki se za nogomet ni menila.
Ni kaj, svetovno prvenstvo v nogometu je v vsej pestrosti svoje »tujosti« lepo sedlo na konspirološko retoriko ameriške desnice, ki svari in zagotavlja, da je Obama - »sovražnik Amerike« - tik pred razglasitvijo obsednega stanja, da bo Ameriko odpeljal v totalitarni »novi svetovni red« (ki je isto kot socializem), da jo bo razorožil, da bo Američanom vzel vse pravice in svoboščine in da jih bo zasužnjil, da bo Ameriko prepustil Združenim narodom (ki so isto kot FIFA), da bo ameriški jugozahod vrnil Mehiki, da bo ukinil dolar in ga zamenjal z enotno svetovno valuto, da bo izbrisal ameriške meje z Mehiko in Kanado, da bo vse disidente - belske kristjane, ameriške patriote - deportiral v koncentracijska taborišča (pri čemer mu bodo pomagali kenijski jurišniki), da je pripravljenih že več kot 1000 koncentracijskih taborišč in več kot 30.000 giljotin (baziranih v Atlanti), da bodo Američane zjutraj prebujali mujezini, da jih čakata šeriatsko pravo in poligamija in da bo Združene države Amerike zamenjala nova, globalna, nadnacionalna država, replika Evropske unije, kjer bo glavni nogomet.