23. 6. 2010 | Mladina 25 | Kolumna
Mirovanje semenčic
Zakaj nam kronično primanjkuje avtoritet in talentov na pomembnih mestih
© Tomaž Lavrič
Slovenija je dežela, kjer gospoduje negativna selekcija. To je prevladujoče prepričanje v višavah, še bolj pa nižavah prebivalstva.
Ko rečemo selekcija, po navadi mislimo na kadrovsko selekcijo. Ta je lahko pozitivna ali negativna. Pri pozitivni mislimo na to, da na tem in onem področju prevladujejo mehanizmi, ki spravljajo na vrh najsposobnejše pravnike, zdravnike, urarje, direktorje, politike itd.
A takoj se pojavijo težave. Na primer: je Pahor sposoben politik? So ga na vrh naplavile predvsem njegove lastnosti ali pa širše okoliščine, denimo fenomen J. Janše? In kaj je pri politiku sposobnost: znanje, inteligenca, demokratičnost, socialna občutljivost, sposobnost za samopromocijo, miselna neukalupljenost ...? Skratka, definicija sposobnosti je zelo izmuzljiva.
Podobno je z vprašanjem, kakšen sistem (demokratičen, totalitaren, vmesen) bolj spodbuja pozitivno selekcijo. Ali je res samoumevno, da je bila kadrovska selekcija v komunizmu bolj negativna kot zdaj (za vsak primer omenimo, da nismo komunisti)? Oblastna vrhuška najbrž ni bila manj sposobna od današnjih strankarskih vrhov. Kavčič npr. je bil prodoren in za tiste čase liberalen mož, ki je okoli sebe zbral dobro ekipo. Res je bil kasneje odžagan, a čez čas ga je, kot na nekakšnih razpotegnjenih volitvah, zamenjal Kavčič v novi izdaji - Milan Kučan, izrazito sposoben politik.
Partija je kadrirala iz svojih vrst, ki so štele mogočnih 100 tisoč članov in več. Sistem se je zdel samoumeven in večen, partijsko članstvo je bilo pogoj za uspeh, ljudje pa so hoteli uspevati. Skupno članstvo vseh sedanjih strank je bistveno manjše in najbrž nič boljše, bazen, iz katerega se zajemajo najzanesljivejši kadri, pa torej manjši. Vrhovi partije so se čutili tako močne, da so si lahko privoščili tudi nastavljanje sposobnih ljudi, čeprav je seveda prav tako mrgolelo nesposobnih gorečnežev in povzpetnikov. Sedanje stranke so v glavnem sprejele pogubno logiko: nastavimo te le, če si naš ali če naš postaneš. Tako mnogi neodvisni in sposobni ljudje sploh nočejo na politične ali od politike odvisne položaje, če pa jih že sprejmejo, jih druge stranke praviloma nočejo niti povohati več. Kadrovski potencial se tako znatno zmanjša.
Že dve desetletji imamo kapitalizem, socialno državo in demokracijo. Ta sklop naj bi skrbel za tekmovanje, dober socialni pretok in pozitivno selekcijo. Toda anomalije na vseh treh področjih so velike in kvarijo lepo teorijo. V politiki imamo nekaj malih partij, ki med seboj sicer tekmujejo in tako preprečujejo monopol vedno iste oblasti, navznoter pa niso kaj dosti boljše od pokojne velike sestre. Notranje demokracije je praviloma malo, prišleke skušajo ukalupiti, urezati po voditelju in napraviti poslušne. Izjeme so povsod, vendar težko preživijo. Tako stranke navznoter in navzven slabšajo kadrovsko selekcijo.
Tu so še iz zgodovine prinesene lastnosti našega naroda, po mnenju nekaterih odločilne. Prevladujejo različice mnenja, da smo bili stoletja majhna ogrožena skupnost, ki se je bala tujcev in izstopajočih osebnosti nasploh, se zapirala vase, zavračala notranjo tekmovalnost in zganjala pretiran egalitarizem. Med našimi glavnimi značilnostmi naj bi bila zato tudi zavist in nagnjenje k uravnilovki, smrtna sovražnika pozitivne selekcije.
Znamenito fovšijo dobro poznamo iz vsakdanjega življenja svojih ožjih okolij. Pozitivne tekmovalnosti je malo ali nič, večina raje caplja na mestu in ostaja enaka, kot da bi sprejela razslojenost na podlagi zaslug. Če pridejo v enem takih mikrokrogov na vrh sposobni ljudje, ki jim za kaj gre, lahko ustvarijo otoček pozitivne selekcije in taka enklava začne praviloma hitro izstopati. Pogosteje pa prvaki takih modulov skrbijo za to, da jih nihče ne ogroža, in nastavljajo okoli sebe povprečneže ali prilagodljivce. Nujne posledice take selekcije so povprečništvo, pasivnost in množično širjenje oportunizma. To velja za mnoga podjetja, gledališča, medije, olimpijski komite, zdravniško zbornico, Sazu, univerzitetna okolja itd. Zelo banalno in zelo razširjeno.
Družba, prevladujoče sestavljena iz takega satovja, težko postane meritokratska, tudi če po naključju dobi politično elito, ki pospešuje pozitivno selekcijo. Taki družbi kronično primanjkuje avtoritet in talentov na pomembnih točkah.
Slovenija se zdi majhno morišče avtoritet. Ubijajo se predvsem s splošno prevencijo - torej tako, da ne morejo nastati (z neobjavljanjem, neizbiranjem na ustrezne položaje, neustreznim plačevanjem itd.). Če se kdo kljub temu uveljavi, ga začnejo napadati, osebno diskreditirati, ignorirati - primer za to je sistematično, sramotno zaganjanje mladoekonomistov v dr. Mencingerja, daljnovidnejšega od vsega tega napihnjenega, s krizo intelektualno povoženega krdelca. Pogosto pa to ni načrtno početje, ampak se na različnih področjih, od matičnega do medijskega, sprožijo uničevalni avtomatizmi. Veliko sposobnih ljudi se zato sploh ne izpostavlja, ampak raje ostanejo v varni neopaženosti - semenčice se sploh ne trudijo, da bi dosegle jajčece.
Ni videti, da bi se stvari bistveno spreminjale. Eden izmed novejših vzrokov za to je napredovanje neoliberalizma. Ta ureditev drobi družbo, povzdiguje brezobzirno tekmovalnost, ustvarja kulturo egomanstva in ozračje, ki gotovo ne spodbuja pozitivne selekcije; k denarju, moči in vplivu praviloma spravlja ljudi, ki se ne menijo za skupno dobro in se smejijo pojmom, kot je družbena pravičnost. Neoliberalizem, povzročitelj sedanje globalne krize, se najbolj približa slepi okrutnosti naravne selekcije. Na prvi pogled se zdi šola za spodbujanje sposobnih in ambicioznih, a to je privid in laž; v resnici je vežbališče za gladiatorje in marginalizacijo velikih delov prebivalstva, saj surovo ukinja načelo približno enakih startnih možnosti za vse.
Na splošno in načeloma naj bi se stvari polagoma vendarle izboljševale. Občutek narodove ogroženosti naj bi z lastno državo in varnejšo Evropo počasi izginil. Komunizem, v glavnem hromeč in propadajoč, se je razkrojil, zaščitniški in pokroviteljski katolicizem je izgubil veliko vpliva. Vpeljana sta, kot rečeno, kapitalizem in demokracija. Zdajšnje obdobje bi moralo hibe preteklosti in zakrčeno občutje ljudi teh krajev počasi zdraviti. Vendar se kaže, da je kulturna tradicija, cepljena najprej na komunizem, nato na napredujoči neoliberalizem, slabo rastišče za pozitivno selekcijo, za uveljavljanje talentov, nastajanje avtoritet, meritokratsko družbo.
Slika seveda ni povsem črna, prebijajo se tudi nadarjeni ljudje. Morda so resnične razmere celo manj črne kot slika, ki se nam kaže; temačno podobo širijo resnične žrtve negativne selekcije, pa tudi nesposobneži vseh vrst, ki tako opravičujejo svojo neuspešnost in povprečništvo. Verjamemo jim toliko raje, ker smo menda črnogled narod. In da se nam samim ni treba zelo truditi ali izpostavljati.
Še ena tolažba je na voljo: v negativni selekciji imamo velikansko razvojno rezervo. Aktivirali jo bomo, ko bo najhuje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.