Thomas Glavinic: To sem vendar jaz

Avtor v prvem planu

Roman avstrijskega pisca Thomasa Glavinica je eno samo pretiravanje pri popisu pisateljskih muk: poba s hipohondrijo, kakršna je zaščitni znak tudi hrvaškega kolega Zorana Ferića, stisko jezika in ustvarjalno krizo, ki - malo tudi na srečo bralcev, to že moramo priznati - slej ko prej doleti vsakega pišočega, vidimo posredno, kot igranje igric na delovnem mestu in besno elektronsko komuniciranje. Prvo-osebnež ima pri tem izredno občutljivost do dunajske literarne in obliterarne smetane, do kreme, ki se razliva in cedi pod žarometi, in imenitnežev sploh. In ga, kot skoraj vse stvari na tem ljubem svetu, motijo, iritirajo; naslov To sem vendar jaz je stavek, ki mu najprej pade na pamet, ko sliši, da je njegov kolega in prijatelj najobetavnejši in najbolj prodajani nemški avtor.

Ta kolega ni nihče drug kot Daniel Kehlmann, avtor romana Izmera sveta o čudakarskih genijih Gaussu in Humboltu, in romana Jaz in Kaminski o tem, kako stari kvazislepi slikar vleče za nos svojega mladega nesojenega ambicioznega biografa. Dober kos Glavinicevega romana je korespondenca med uspešnim Danielom in zavistnim Thomasom, njegovo veliko pričakovanje uspeha spremlja 'števec' prodanih izvodov Izmere.

To sem vendar jaz je roman o človeku, ki se hoče preigrati v sale slavnih skozi stranska vrata, s pisanjem, in ima pri tem in sicer kar nekaj težav. Hoče biti slaven, vendar tako, da bi učinkoval skromno. Moti ga, da ga gledajo kot slavnega, čeprav se potem zmeraj izkaže, da gre za pomoto. Kot ga moti, da ga ne poznajo in zamenjujejo njegovo delo, recimo frizerka in njen mož in naliti sogovorniki. Med nestrpnim pričakovanjem nominacij za vsenemško literarno nagrado preveč pije in pijan briše številke založnikov in pošilja pijanske mejle, ki se jih zmačkan sramuje ali ne spomni. Gre za takšno tipično pisateljsko empirijo, za razliko med zadevami večnosti, o katerih ne zvemo nič, so pa od nekdaj alibi za neprimerno vedenje, in kratkoročnimi neprimernostmi, ki ga skoraj raztrgajo; glava med oblaki, noge v blatu, ta heideggerjanska drža našega poba, ki je narcisističen in hi-perobčutljiv, premetava sem in tja, njegov ego se bohoti in napihuje. Glavinic zna te dileme popisati duhovito in zafrkljivo, dobro mu gre povzemanje dialektov, oponašanje priseljencev in smešenje logoreične okolice. Njegovo zaostrovanje in karikiranje pisateljskih dilem je dovolj živahno in zanimivo, da si o avstrijskem literarnem bazenu in njegovi kondiciji ustvarimo dovolj plastično podobo. Pojave, ki se v tem romanu smukajo sem in tja, razni agenti in največji pisatelj zahodne poloble z razorožujočim nasmeškom, razni svetniki in nawikipedirani kulturni novinarji, vse to nam je nekako blizu in domače; Karavanke pač ne morejo biti ovira za pobiranje (prebijanje?) kulturnih vzorcev. Se nasmejemo in malo tudi zamislimo.