1. 7. 2010 | Mladina 26 | Svet | Komentar
Vojna je okrogla
Zakaj so nogometne tekme nadaljevanje vojn, zakaj se ameriške vojne spreminjajo v nadaljevanje nogometnih tekem in zakaj je Obama Afganistan prepustil generalu Petraeusu
Leta 1969 se je med Hondurasom in Salvadorjem vnela slovita vojna - zaradi nogometa. Vojna je bila dejansko le nadaljevanje dveh kvalifikacijskih tekem za uvrstitev na svetovno prvenstvo v Mehiki. Toda to je bila prava vojna. Honduraška letala so zbombardirala Salvador - salvadorska letala so zbombardirala Honduras. Salvadorska vojska je vdrla v Honduras. Ljudje so bežali, postavljali barikade, kopali jarke in po stenah pisali bojna gesla: »Maščevali bomo 3 : 0!« Topovi so tolkli, minometi razstreljevali, tekla je kri. Nihče ni mogel več reči, da je nogomet le nogomet - ali pa da ga nogomet ne zanima. »Nogometna vojna je trajala sto ur. Žrtve: 6000 mrtvih, več kot 12.000 ranjenih. 50.000 ljudi je ostalo brez domov in polj. Številne vasi so bile uničene,« pravi Ryszard Kapuscinski v Nogometni vojni, reporterski klasiki. Nogometna vojna se je končala z remijem - meja je ostala tam, kjer je bila. Toda prebivalci Salvadorja in Hondurasa so bili kljub temu zadovoljni - končno so prišli na naslovnice svetovnih časopisov, pa tudi v prve minute TV-poročil. Majhne dežele - še zlasti majhne dežele iz tretjega sveta - na svetovne naslovnice pripelje le vojna ali nogomet. Včasih je to ista stvar.
Potem so šle stvari navidez na bolje: prej so bile vojne nadaljevanje nogometnih tekem - zdaj so nogometne tekme nadaljevanje vojn. Glejte le izraze, ki spremljajo nogometne vojne: igralci in selektorji nacionalnih reprezentanc, ki so se v Južni Afriki osmešili, recimo francoski, italijanski ali angleški, veljajo za »izdajalce«. Vzemite Italijane. Italijani vojne niso nikoli razumeli - in da vojne logike še vedno ne razumejo, je potrdilo tudi svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Italijansko reprezentanco je spet vodil Marcello Lippi. Dali so mu pač še eno priložnost - ker je Italijo pred štirimi leti v Nemčiji popeljal do naslova svetovnega prvaka. Napaka! Generalu, ki dobi vojno, ne daš še ene priložnosti, ampak ga upokojiš! Angleži pa so bili neodločni, negotovi, nemotivirani, razglašeni - kot na začetku II. svetovne vojne, leta 1940, pri Dunkerquu, kjer so jih Nemci zmleli in nagnali nazaj na Otok. Tekma med Nemčijo in Anglijo, ki sta se udarili v osmini finala, je zdaj izgledala kot nadaljevanje te vojne - Nemci so Angleže zmleli in jih nagnali domov.
Francozi so, kot veste, že davno izgubili vse svoje afriške kolonije, zato je bilo povsem smiselno pričakovati, da bodo na svoji nekdanji celini hudo odpovedali - da preprosto ne bodo mogli zmagati. In res niso. Francoska reprezentanca, ki se je na svetovno prvenstvo prebila s pomočjo »božje roke« (via Thierry Henry), ni bila osovražena le na Irskem in drugod, ampak - po dveh slabih igrah in svoji verziji Šmarne gore - tudi doma, v Franciji. V anketi, ki so jo opravili pred tekmo z Južno Afriko, je kar 75 odstotkov Francozov reklo, da bodo navijali za Južno Afriko, ne pa za Francijo! Vsekakor, le nogomet in vojne lahko prebudijo tako ekstremno sovraštvo, toda podton vsega tega je bil še bolj ironičen: zdelo se je, da francoska reprezentanca doma, v Franciji, ni več zaželena, da se domov ne bo mogla vrniti in da bo morala - tako kot francoska vojska leta 1940, po bitki pri Dunkerquu - skupaj z angleško reprezentanco zbežati na Otok. Nič, angleški in francoski reprezentanci se je zgodil Dunkerque. Eden izmed bolj lucidnih tweetov ni šel brez razloga takole: »To svetovno prvenstvo je kot II. svetovna vojna. Francija odide zgodaj, Amerika se prikaže v zadnjem trenutku, tako da se morajo potem z Nemci boriti Angleži.«
Francozi so bili srečni, da se je francoska reprezentanca zlomila, da je izpadla in da je morala z bojišča dobesedno pobegniti. Najbolj srečna pa je bila francoska desnica, ki je takoj oznanila, da so za francoski polom krivi črnci - hej, v francoski reprezentanci je preveč temnopoltih! Nacionalistični, patriotski sklep: za francoski polom je kriva preveč odprta, preveč permisivna, preveč liberalna politika priseljevanja! Kar je po svoje ironično: temnopolti nogometaši, ki igrajo za francosko reprezentanco, so le logično nadaljevanje vojn, ki so potekale v francoskih kolonijah - vojn, s katerimi so Francozi obvladovali svoje afriške kolonije, vojn, s katerimi so Francozi razseljevali in preseljevali ljudi. In če bi bil žreb na letošnjem svetovnem prvenstvu malce drugačen, bi lahko gledali tekmo med Francijo in Alžirijo, ki bi bila kakopak le nadaljevanje bitke za Alžirijo, v kateri so se v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja tolkli Francozi in Alžirci. Francoski desnici, veliki navijačici militarizma in kolonializma, bi bilo potem verjetno bolj jasno, zakaj za francosko reprezentanco igra toliko temnopoltih nogometašev.
Ker pa te tekme ni bilo, si je alžirska reprezentanca Bitko za Alžirijo - sloviti, kultni, epski film o umetnosti gverilske taktike in boju za alžirsko svobodo in neodvisnost, ki ga je leta 1966 posnel italijanski komunist Gillo Pontecorvo in ki je bil v Franciji dolgo prepovedan - ogledala pred tekmo z Ameriko. Kar ji ni pomagalo - ta film si je verjetno pred tekmo z Alžirijo ogledala tudi ameriška reprezentanca, tako da je bila dobro pripravljena na alžirski gverilski boj. Ne pozabite namreč: Pentagon si je tik pred napadom na Irak ogledal prav Bitko za Alžirijo. Ameriška vojska je hotela videti, kaj jo čaka v Iraku. Ameriška reprezentanca sicer nima takega budžeta kot ameriška vojska, toda po remiju s Slovenijo je kričala to, kar po vsaki invaziji kriči ameriška vojska: da je žrtev antiamerikanizma! Da so tekmo z Gano potem - v osmini finala - izgubili, ne preseneča: Američani imajo vedno geopolitične težave z deželami, za katere ne vedo, kje sploh geografsko ležijo. In kot so po remiju s Slovenijo rekli, da so žrtve antiamerikanizma, bi lahko po porazu z Gano rekli, da so žrtve rasne diskriminacije. Ameriška reprezentanca je bila pač izrazito belska - kot statement, kot dokaz, da v Ameriki še vedno živijo tudi belci.
Ameriško zunanje ministrstvo je po II. svetovni vojni na svetovne turneje pošiljalo črnske izvajalce, recimo Louisa Armstronga - hotelo je pokazati, da v Ameriki ni rasizma, da je Amerika že desegregirana, da belci tolerirajo črnce in da jih Amerika v svet celo pošilja kot svoje predstavnike. Zdaj je ravno obratno: na svetovne turneje pošiljajo nogometno reprezentanco - da ne bi slučajno kdo mislil, da je Barack Obama vpeljal rasno segregacijo in da belcev v Ameriki ne tolerirajo več. Ameriška desnica, sicer patološko alergična na soccer in World Cup, trdi, da v Ameriki belci izginjajo, da se spreminjajo v manjšino in da jih hoče Obama uničiti ter stlačiti v koncentracijska taborišča. V tem smislu je tudi povsem razumljivo, zakaj ameriška desnica tako sovraži soccer: vidite, vse, kar pravimo, je res - belci smo dobri le še za soccer! Desnica v belcih, ki igrajo za ameriško reprezentanco, vidi ponižanje bele rase in »prave« Amerike. V očeh desnice je to tako, kot če bi belce poslali v koncentracijsko taborišče.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.