Vojna je okrogla

Leta 1969 se je med Hondurasom in Salvadorjem vnela slovita vojna - zaradi nogometa. Vojna je bila dejansko le nadaljevanje dveh kvalifikacijskih tekem za uvrstitev na svetovno prvenstvo v Mehiki. Toda to je bila prava vojna. Honduraška letala so zbombardirala Salvador - salvadorska letala so zbombardirala Honduras. Salvadorska vojska je vdrla v Honduras. Ljudje so bežali, postavljali barikade, kopali jarke in po stenah pisali bojna gesla: »Maščevali bomo 3 : 0!« Topovi so tolkli, minometi razstreljevali, tekla je kri. Nihče ni mogel več reči, da je nogomet le nogomet - ali pa da ga nogomet ne zanima. »Nogometna vojna je trajala sto ur. Žrtve: 6000 mrtvih, več kot 12.000 ranjenih. 50.000 ljudi je ostalo brez domov in polj. Številne vasi so bile uničene,« pravi Ryszard Kapuscinski v Nogometni vojni, reporterski klasiki. Nogometna vojna se je končala z remijem - meja je ostala tam, kjer je bila. Toda prebivalci Salvadorja in Hondurasa so bili kljub temu zadovoljni - končno so prišli na naslovnice svetovnih časopisov, pa tudi v prve minute TV-poročil. Majhne dežele - še zlasti majhne dežele iz tretjega sveta - na svetovne naslovnice pripelje le vojna ali nogomet. Včasih je to ista stvar.
Potem so šle stvari navidez na bolje: prej so bile vojne nadaljevanje nogometnih tekem - zdaj so nogometne tekme nadaljevanje vojn. Glejte le izraze, ki spremljajo nogometne vojne: igralci in selektorji nacionalnih reprezentanc, ki so se v Južni Afriki osmešili, recimo francoski, italijanski ali angleški, veljajo za »izdajalce«. Vzemite Italijane. Italijani vojne niso nikoli razumeli - in da vojne logike še vedno ne razumejo, je potrdilo tudi svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Italijansko reprezentanco je spet vodil Marcello Lippi. Dali so mu pač še eno priložnost - ker je Italijo pred štirimi leti v Nemčiji popeljal do naslova svetovnega prvaka. Napaka! Generalu, ki dobi vojno, ne daš še ene priložnosti, ampak ga upokojiš! Angleži pa so bili neodločni, negotovi, nemotivirani, razglašeni - kot na začetku II. svetovne vojne, leta 1940, pri Dunkerquu, kjer so jih Nemci zmleli in nagnali nazaj na Otok. Tekma med Nemčijo in Anglijo, ki sta se udarili v osmini finala, je zdaj izgledala kot nadaljevanje te vojne - Nemci so Angleže zmleli in jih nagnali domov.
Francozi so, kot veste, že davno izgubili vse svoje afriške kolonije, zato je bilo povsem smiselno pričakovati, da bodo na svoji nekdanji celini hudo odpovedali - da preprosto ne bodo mogli zmagati. In res niso. Francoska reprezentanca, ki se je na svetovno prvenstvo prebila s pomočjo »božje roke« (via Thierry Henry), ni bila osovražena le na Irskem in drugod, ampak - po dveh slabih igrah in svoji verziji Šmarne gore - tudi doma, v Franciji. V anketi, ki so jo opravili pred tekmo z Južno Afriko, je kar 75 odstotkov Francozov reklo, da bodo navijali za Južno Afriko, ne pa za Francijo! Vsekakor, le nogomet in vojne lahko prebudijo tako ekstremno sovraštvo, toda podton vsega tega je bil še bolj ironičen: zdelo se je, da francoska reprezentanca doma, v Franciji, ni več zaželena, da se domov ne bo mogla vrniti in da bo morala - tako kot francoska vojska leta 1940, po bitki pri Dunkerquu - skupaj z angleško reprezentanco zbežati na Otok. Nič, angleški in francoski reprezentanci se je zgodil Dunkerque. Eden izmed bolj lucidnih tweetov ni šel brez razloga takole: »To svetovno prvenstvo je kot II. svetovna vojna. Francija odide zgodaj, Amerika se prikaže v zadnjem trenutku, tako da se morajo potem z Nemci boriti Angleži.«
Francozi so bili srečni, da se je francoska reprezentanca zlomila, da je izpadla in da je morala z bojišča dobesedno pobegniti. Najbolj srečna pa je bila francoska desnica, ki je takoj oznanila, da so za francoski polom krivi črnci - hej, v francoski reprezentanci je preveč temnopoltih! Nacionalistični, patriotski sklep: za francoski polom je kriva preveč odprta, preveč permisivna, preveč liberalna politika priseljevanja! Kar je po svoje ironično: temnopolti nogometaši, ki igrajo za francosko reprezentanco, so le logično nadaljevanje vojn, ki so potekale v francoskih kolonijah - vojn, s katerimi so Francozi obvladovali svoje afriške kolonije, vojn, s katerimi so Francozi razseljevali in preseljevali ljudi. In če bi bil žreb na letošnjem svetovnem prvenstvu malce drugačen, bi lahko gledali tekmo med Francijo in Alžirijo, ki bi bila kakopak le nadaljevanje bitke za Alžirijo, v kateri so se v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja tolkli Francozi in Alžirci. Francoski desnici, veliki navijačici militarizma in kolonializma, bi bilo potem verjetno bolj jasno, zakaj za francosko reprezentanco igra toliko temnopoltih nogometašev.
Ker pa te tekme ni bilo, si je alžirska reprezentanca Bitko za Alžirijo - sloviti, kultni, epski film o umetnosti gverilske taktike in boju za alžirsko svobodo in neodvisnost, ki ga je leta 1966 posnel italijanski komunist Gillo Pontecorvo in ki je bil v Franciji dolgo prepovedan - ogledala pred tekmo z Ameriko. Kar ji ni pomagalo - ta film si je verjetno pred tekmo z Alžirijo ogledala tudi ameriška reprezentanca, tako da je bila dobro pripravljena na alžirski gverilski boj. Ne pozabite namreč: Pentagon si je tik pred napadom na Irak ogledal prav Bitko za Alžirijo. Ameriška vojska je hotela videti, kaj jo čaka v Iraku. Ameriška reprezentanca sicer nima takega budžeta kot ameriška vojska, toda po remiju s Slovenijo je kričala to, kar po vsaki invaziji kriči ameriška vojska: da je žrtev antiamerikanizma! Da so tekmo z Gano potem - v osmini finala - izgubili, ne preseneča: Američani imajo vedno geopolitične težave z deželami, za katere ne vedo, kje sploh geografsko ležijo. In kot so po remiju s Slovenijo rekli, da so žrtve antiamerikanizma, bi lahko po porazu z Gano rekli, da so žrtve rasne diskriminacije. Ameriška reprezentanca je bila pač izrazito belska - kot statement, kot dokaz, da v Ameriki še vedno živijo tudi belci.
Ameriško zunanje ministrstvo je po II. svetovni vojni na svetovne turneje pošiljalo črnske izvajalce, recimo Louisa Armstronga - hotelo je pokazati, da v Ameriki ni rasizma, da je Amerika že desegregirana, da belci tolerirajo črnce in da jih Amerika v svet celo pošilja kot svoje predstavnike. Zdaj je ravno obratno: na svetovne turneje pošiljajo nogometno reprezentanco - da ne bi slučajno kdo mislil, da je Barack Obama vpeljal rasno segregacijo in da belcev v Ameriki ne tolerirajo več. Ameriška desnica, sicer patološko alergična na soccer in World Cup, trdi, da v Ameriki belci izginjajo, da se spreminjajo v manjšino in da jih hoče Obama uničiti ter stlačiti v koncentracijska taborišča. V tem smislu je tudi povsem razumljivo, zakaj ameriška desnica tako sovraži soccer: vidite, vse, kar pravimo, je res - belci smo dobri le še za soccer! Desnica v belcih, ki igrajo za ameriško reprezentanco, vidi ponižanje bele rase in »prave« Amerike. V očeh desnice je to tako, kot če bi belce poslali v koncentracijsko taborišče.

Obamove nogometne vojne

Na ameriški radijski postaji Sports Fix sta menda športna komentatorja debatirala o tekmi med Ameriko in Alžirijo. Specifično: debatirala sta o tem, kaj je bila na tej tekmi Alžirija - Vietnam ali Grenada. Nadaljevanje katere ameriške vojne je bila tekma med Ameriko in Alžirijo - vietnamske vojne ali slovite Reaganove vojne za neznatni in anonimni karibski otoček Grenado? Nimam pojma, kaj sta se zmenila, toda boljše vprašanje bi bilo: nadaljevanja katerih vojn, ki jih trenutno bije Obama, so bile tiste štiri tekme ameriške reprezentance na svetovnem prvenstvu? Katera je bila nadaljevanje vojne v Afganistanu? Katera je bila nadaljevanje vojne v Iraku? Katera je bila nadaljevanje vojne z nativistično, populistično, konspirološko desnico? In katera je bila nadaljevanje vojne v Mehiškem zalivu, saj veste, vojne med »britansko« naftno družbo BP in ameriško vlado? Ne pomnimo ameriškega predsednika, ki bi hkrati bil toliko vojn kot Obama. Bush je bil blizu, toda žal Katrine sploh ni opazil.
Izlitje v Mehiškem zalivu ima kakopak status vojne. Pa ne le zato, ker bi lahko apokaliptično izlitje nafte tolmačili kot teroristični napad na Ameriko, potemtakem kot vojni akt, ampak tudi zaradi medijsko-propagandnih taktik, ki jih uporablja agresor, »britanski« BP. Spomnite se le, katerim reporterjem je ameriška vojska omogočila poročanje o invaziji na Afganistan in Irak. Točno, tistim, ki so bili embedded - tistim, ki so bili v postelji z ameriško vojsko. Z eno besedo: tistim, ki so bili bolj propagandisti kot reporterji. Vsem drugim - neodvisnim reporterjem - je dostop onemogočala, oteževala ali pa celo preprečevala. Natanko to v Mehiškem zalivu počne BP. Ne le da je storil vse, da bi reporterjem onemogočil, otežil ali celo preprečil poročanje o razsežnostih te katastrofe (ja, oviral jim je dostop do »vojnega območja«), ampak je v Mehiški zaliv poslal tudi svojega embedded reporterja, ki je potem - za potrebe Planeta BP, interne revije naftne družbe BP - poročal o dobrih, pozitivnih plateh izlitja nafte. Recimo: domačini pravijo, da BP-ja ne obsojajo, ker regija živi od naftne industrije! Dalje: BP je kul, ker nam daje veliko dela in poslovnih priložnosti! In pika na i: še dobro, da je prišlo do izlitja, saj je zato sem prišlo ogromno ljudi, članov reševalnih odprav, ki zdaj tu trošijo denar in s tem pomagajo lokalni ekonomiji!
Ni kaj - BP je osvojil srca in glave lokalnega prebivalstva. Kar seveda spominja na dobro znano ameriško propagandno retoriko iz Afganistana in Iraka: glejte, domačini mahajo z ameriškimi zastavami! Sprejeli so nas kot osvoboditelje! Osvojili smo njihova srca! Zdaj pa je Obama storil nekaj čudnega in nezaslišanega: sovražniku - naftni korporaciji BP - je ukazal, naj vojno škodo poravna, še preden se bo vojna končala. Ali natančneje: BP mora v poseben kompenzacijski sklad nakazati 20 milijard dolarjev, s katerimi bodo poplačali vse tiste, ki jih je katastrofalno izlitje nafte gospodarsko, poslovno, eksistencialno ali ekološko prizadelo. Obama, ki noče, da bi BP-jevi odvetniki sodne procese vlekli v nedogled, tja nekam v slepo prihodnost, dokler ne bi zastarali ali kaj takega, je zavaroval nacionalne interese. Jasno, s tem je ogrozil korporativne interese - 20 milijard dolarjev namreč znaša BP-jev letni dobiček.
In tipično: ameriška desnica, velika navijačica in varuhinja militarizma, korporativizma, privatizacije, prostega trga in imperializma, je ob tej Obamovi zahtevi ponorela. Nekateri republikanski kongresniki so se BP-ju za vse neprijetnosti, ki jih ima z ameriško vlado, opravičili, drugi so oznanili, da gre za socializem, saj naj bi bil kompenzacijski sklad le Obamov poskus »prerazporeditve bogastva«, tretji so kompenzacijski sklad razglasili za nekaj »protiameriškega«, četrti so opozorili, da gre za stalinistični proces, za mučenje, šikaniranje, demoniziranje in »čikaško« izsiljevanje nemočne korporacije, za kratenje njenih pravic, za totalitarno, tiransko vmešavanje vlade v zasebne zadeve korporacije, peti so svarili, da hoče »socialistični« Obama uničiti korporacijo, zaščitni znak ameriške svobode in ameriškega sna, in da je to le nadaljevanje njegovega sistematičnega uničevanja Amerike.
Ta panika desnice ima več apokaliptičnih podtonov:
* prvič, tu je strah plutokratske desnice, da bi korporacije spravili pod družbeni nadzor, da bi jih omejili, da bi jim vzeli tisto neomejeno in škodljivo svobodo, ki jo imajo, in da bi morale plačevati gospodarsko, eksistencialno in ekološko škodo, ki jo povzročajo,
* drugič, tu je strah desnice, da se bo logika obrnila in da država ne bo več služila korporacijam, ampak korporacije državi,
* in tretjič, tu je strah militaristično-patriotske desnice, da bi kdo - recimo Irak ali Afganistan - od Amerike zahteval, naj povrne vojno škodo, in to še preden se vojna konča.
Toda strah pred kaznovanjem in reguliranjem korporacij ima v tem »vojnem« kontekstu - v kontekstu vojne za Mehiški zaliv - še dodatno težo: desničarski strah, da bi korporacije omejili in ukrotili, da bi jih torej podredili strožji državni regulaciji, je v tem »vojnem« kontekstu le drugo ime za korporativni strah, da država ne bo več varuh korporacij, ali - bolje rečeno - da edina naloga države ne bo več varovanje korporacij in da zaradi tega tudi edina naloga ameriške vojske ne bo več varovanje ameriških korporacij in servisiranje njihovega imperialnega raztegovanja. Kaj počnejo ameriški vojaki v Iraku in Afganistanu? Varujejo demokracijo in svobodo ljudi? Ne, ampak svobodo ameriških korporacij. Omogočajo nastajanje države/nacije? Ne, ampak nastajanje ameriškega kapitalizma. Naloga ameriške vojske v Iraku in Afganistanu je, da zagotavlja varnost ameriškega kapitala in nemoteno funkcioniranje ameriškega kapitalizma - vseh tistih ameriških korporacij, ki v Iraku in Afganistanu, novem divjem zahodu, delajo biznis. Vseh tistih ameriških korporacij, ki plenijo in izkoriščajo iraška in afganistanska naravna bogastva. Ameriški vojak, ki pade v Iraku in Afganistanu, ni žrtev vojne, ampak žrtev nesreče pri delu.
Ne, Američani v Irak niso šli zaradi nogometa, ampak zaradi nafte - in tudi v Afganistan niso šli zaradi nogometa, ampak očitno zaradi rudnin, saj veste, zaradi vseh tistih bajnih količin rudnin, ki so jih zdaj nenadoma »odkrili« ameriški geologi. Nenadoma? Kot poroča New York Times, so sovjetski geologi že pred tridesetimi leti - v času sovjetske okupacije Afganistana - ugotovili, da so v Afganistanu največja nahajališča rudnin, pravi in tako rekoč neprecenljiv zaklad, do teh sovjetskih podatkov pa so se že pred leti dokopali tudi Američani. Vprašanje je le, kdaj. Ni namreč izključeno, da so te podatke dobili že pred invazijo na Afganistan, ki je na tem, da postane »Savdska Arabija litija«. Zdaj, kot pravita Paul Fitzgerald in Elizabeth Gould, avtorja knjige Invisible History - Afghanistan's Untold Story, res ni več nobenega razloga, da bi ameriška vojska odšla iz Afganistana. Ameriška vojska bo še dolgo v Afganistanu - tako dolgo kot ameriške korporacije, ki bodo te rudnine pretopile v delnice. Odgovor na vprašanje, kaj Američani sploh še počnejo v Afganistanu, je zdaj jasen. Pritiski na Obamo, naj hudiča že odide iz Afganistana, bodo zdaj nesmiselni. Afganistan je za Ameriko strateško pomembnejši, kot se je zdelo.

Za zmago ni nadomestka!

BP je v Mehiškem zalivu uporabil še eno dobro znano vojno taktiko: stalno je prikrival dejansko škodo - stalno je prikrival, koliko nafte se dejansko izliva v morje. To taktiko - prikrivanje vojnih žrtev, »kolateralne škode« - Američani že ves čas prakticirajo v Afganistanu. In največji mojster tega prikrivanja je bil general Stanley McChrystal: ko je Pat Tillman, sloviti ameriški nogometaš, ki se je prelevil v rendžerja, v Iraku padel pod ameriškimi streli, pod »prijateljskim ognjem«, je McChrystal, v času invazije na Irak uradni govorec Pentagona, sporočil, da so Tillmana med junaškim jurišem pokončali džihadisti! In to laž je potem ponavljal in nadgrajeval - Tillmana je celo posthumno odlikoval s srebrno zvezdo, ki ni namenjena žrtvam »prijateljskega ognja«. McChrystal, pet let poveljnik posebnih operacij v Iraku (Joint Special Operations Command), je znal streči takim rečem: vodil je »morilski stroj« alias »oddelke smrti«, saj so pod njegovim poveljstvom potekale vse tajne, »črne« operacije ameriške vojske, tudi likvidacije, ugrabitve ter brutalna zasliševanja in mučenja, skupaj s tistimi v oporišču NAMA, ki je bil pod njegovim poveljstvom in v katerega niso imeli vstopa niti ameriški preiskovalci, kaj šele Rdeči križ.
Prav te »črne« operacije pa so mu prinesle četrto generalsko zvezdico - in general, ki živi asketsko (spi le štiri ure na dan, zaužije le en obrok na dan ipd.), ki zahteva špartansko disciplino, ki rad citira Brucea Leeja, ki je obdan s samimi »verniki«, ki nima nobenega rešpekta do civilistov in ki bi bolj sodil v Haag, je leta 2008 dobil poveljstvo nad celotno ameriško vojsko v Afganistanu. Toda pred kratkim je naredil hudo napako: Michaelu Hastingsu, reporterju revije Rolling Stone, je s prezirom govoril o Obami in ameriških politikih, češ da nimajo pojma, kaj se dogaja. Tudi McChrystalovi možje, »zbirka morilcev, vohunov, genijev, patriotov, političnih operativcev in čistih manijakov«, ki so s Hastingsom v času onega islandskega vulkana obtičali v nekem pariškem hotelu, so smešili vse po vrsti - od Obame in podpredsednika Joeja Bidna do ameriškega veleposlanika v Afganistanu, Obamovega posebnega odposlanca za Afganistan in Obamovega svetovalca za nacionalno varnost, češ da je le klovn. Desnica je takoj kriknila: ali bomo zaradi enega članka izgubili vojno v Afganistanu? Boljše vprašanje bi se glasilo: ali bodo Američani vojno izgubili zaradi članka, objavljenega v rokenrol reviji? Najboljše vprašanje pa bi se glasilo: kako to, da uspe tako insajderski članek objaviti rokenrol reviji, ne pa ameriškim politično-informativnim medijem? So drugi embedded?
V Ameriki je tako počilo, da Obami ni preostalo drugega, kot da je McChrystala razrešil - in namesto njega postavil generala Davida Petraeusa, »arhitekta preobrata v Iraku«, ki je bil sicer menda na tem, da se upokoji in da napove kandidaturo za ameriškega predsednika - na republikanski strani, se razume. Obama je z eno potezo ubil tri muhe:
* prvič, znebil se je nevarnega republikanskega predsedniškega kandidata - ne pozabite, general Petraeus je v Iraku ustvaril percepcijo, da Američani vojno dobivajo (sunitom je celo plačeval, da niso napadali ameriške vojske!),
* drugič, ker je poveljstvo ameriške vojske v Afganistanu zaupal generalu Petraeusu, desničarju, je desnici zaprl usta,
* in tretjič, znebil se je generala McChrystala, ki mu ni uspelo ustvariti percepcije, da Američani vojno v Afganistanu dobivajo.
Ravno nasprotno: McChrystal, ne ravno Džingiskan, je vojno izgubljal, afganistanskih src ni osvojil, obnova Afganistana ni šla nikamor, velika »protiofenziva« se je izjalovila, talibani so se okrepili, 30.000 dodatnih vojakov ni pomagalo, napad na Marjo je bil slepa ulica, napad na Kandahar so odpovedali, velik del Afganistana še vedno ni pod nadzorom afganistanske vlade, konflikt med ameriškimi silami in afganistansko vlado pa se je poglobil. Še huje, McChrystalu niti nova politika izogibanja civilnim žrtvam, s katero je vojski zvezal roke, ni pomagala do percepcije, da Američani vojno dobivajo. Douglas McArthur, samopašni, arogantni, egomanični, vedno dramatični general, nefleksibilni, teatralični in nedotakljivi avtokrat, junak II. svetovne vojne, ki je na ladji USS Missouri sprejel kapitulacijo Japonske, ki je preziral politike, še posebej predsednike, ki je verjel v superiornost bele rase, zahodne tehnologije in belske vojske, ki je trdil, da mu Bela hiša ne pusti dobiti korejske vojne, in ki je hotel med korejsko vojno s svojo vojsko vdreti na Kitajsko, da bi enkrat za vselej obračunal s komunizmom, je rad rekel: »Za zmago ni nadomestka!« Percepcije, da Američani korejsko vojno dobivajo, mu ni uspelo ustvariti.
Predsedniku Trumanu tako ni preostalo drugega, kot da ga je 11. aprila 1951 razrešil. Republikanci in kitajski lobi, največji generatorji protikomunistične histerije, so ponoreli in zahtevali Trumanov odstop, McAr-thurja pa je v New Yorku pričakalo 7 milijonov ljudi - dvakrat več kot generala Dwighta Eisenhowerja po koncu II. svetovne vojne. Medtem ko se je Amerika znašla na robu ustavne krize, so McArthurja napihovali v največjega patriota, nacionalnega junaka, mučenika, reinkarnacijo sv. Pavla in Božji glas, toda ko je potem stopil pred kongresno komisijo, se je zgodil obrat: demokratski člani komisije so ga povsem slekli in demitizirali, saj se je izkazalo, da se je katastrofalno motil o Kitajski in da je bolj malo vedel, za kaj v Koreji sploh gre. McArthur nenadoma ni več izgledal kot mučenik, ampak kot avtokrat, ki ga je povozil čas. Republikanci so ga odpisali kot svojega predsedniškega kandidata, kar je bil za protikomunistično desnico hud udarec. V tolažbo ji je bilo lahko le to, da so demokrati ob koncu leta 1952 po dvajsetih letih izgubili Belo hišo. Novi ameriški predsednik je postal pragmatični Eisenhower, zmagovalec II. svetovne vojne - Amerika je pač potrebovala generala, ki zna končati vojno. In Ike je storil natanko to.
Za Američane v vojnah ni nadomestkov zmage - so le zmage in porazi. Vojskovanje za neodločen izid ne pride v poštev. Remije v vojnah kupijo le majhne dežele iz tretjega sveta, ki potrebujejo malce medijske promocije. V nogometu pa je ravno nasprotno: nadomestkov zmage je, kolikor hočeš. Več kot kjerkoli. Poglejte le ovacije, s katerimi so pričakali slovensko reprezentanco, ki ne more ravno reči, da je zmagala. Toda Američani, ki jim je soccer vse bližje, so začeli, kot kaže, sprejemati soccersko logiko. General Petraeus Američanom v Iraku ni dal zmage, ampak le nadomestek zmage - zdaj jim ga bo skušal dati še v Afganistanu. Kar je seveda nujno, če naj ameriški kapitalizem v Afganistanu nemoteno funkcionira in če naj ameriške korporacije, ki bodo plenile litij in druge rudnine, uživajo svobodo in vse pravice. Kot je Hastingsu rekel neki McChrystalov svetovalec: »Če bi Američani stopili nazaj in pozorneje pogledali to vojno, bi postala še manj priljubljena.«