Največ poslank ima Ruanda

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je nedavno gostovala Judith Squires, avtorica knjige Spol v politični teoriji, ki je bila nedavno prevedena tudi v slovenščino. Judith Squires je feministična teoretičarka in raziskovalka.

Letošnja volilna kampanja v Veliki Britaniji se je osredotočila na tri voditelje, političarke pa so bile v njej odsotne.

> To je bilo zelo opazno in ljudje so bili kar nekoliko negativno presenečeni nad odsotnostjo političark v kampanji. V vseh strankah. Vprašanje spola ni bilo prisotno v nobeni izmed razprav in ženske so bile v kampanji marginalizirane. Vse pogajalske ekipe so bile ekskluzivno moške in res se je zdelo, da je vidnost žensk na visokih položajih v politiki, kakršno smo opazili v kampanjah laburistov v devetdesetih letih, izginila, umaknile pa so se tudi s tem povezane teme. Če pogledate sestavo vladnega kabineta, je žensk zelo malo. Imamo Thereso May, ki je zelo vidna in ima pomembno vlogo, vendar drugih skorajda ni opaziti.

Se je po volitvah delež žensk v parlamentu spremenil?

> Delež žensk v parlamentu je sicer 19,5 odstotka, kar je skoraj enako kot prej. Naš najvišji odstotek je bil 19,7, zato pretirane razlike v tem pogledu ni. Ne gre za nazadovanje, kar zadeva število žensk, vsekakor pa ne gre za napredek, in če govorimo o predvolilnih razpravah, je šlo za korak nazaj. Mislim, da to ni zgolj podatek o predvolilni kampanji v Veliki Britaniji, temveč opozarja tudi na razmere drugod po svetu. Kaže na to, kaj se zgodi, ko prevladajo teme, ki so povezane z gospodarsko krizo, migracijami, ki zožijo prostor za druga vprašanja. Ta usmeritev se bo po mojem prihodnja leta le še nadaljevala.

Leta 1997 je bilo v britanski parlament izvoljenih 120 žensk, 96 laburistk je nato poziralo za slavno fotografijo s Tonyjem Blairom, podpisano kot »Blair's babes«. Kaj se je zgodilo po tisti fotografiji, ki je kljub mačističnemu podpisu zbujala optimizem glede udeležbe žensk v politiki?

> Veliko se je spremenilo. Kar nekaj takrat izvoljenih poslank se je izkazalo za zelo učinkovite, močne, vendar so bile številne, ki so bile izvoljene pri laburistih, izvoljene prvič in so na naslednjih volitvah izgubile sedež, tako da se je v zadnjem obdobju veliko poslank zamenjalo.
Ko so laburisti zmagali prvič, so vzpostavili enoto za ženske (Women's Unit), ki je bila odgovorna za upoštevanje enakih priložnosti za ženske in moške na vseh področjih. Vendar so službo stalno prestavljali, preimenovali so jo v enoto za enakost žensk in zdaj nazadnje v vladno službo za enakost (Government Equality Office). To kaže na odmik od osredotočanja na ženske in pomikanje k širšim politikam enakosti, kar je dokaj pogosta strategija po vsej Evropi. To pomeni, da je problematika žensk v ozadju, vloga spolno enakopravne politike pa se vedno bolj podreja zahtevam ekonomske politike, v smislu kako bi ženske več prispevale h gospodarstvu kot delovna sila.

Se bo premier David Cameron bolj posvečal ženskam in spolni enakopravnosti?

> Že Gordon Brown je bil manj odločen glede te teme v primerjavi z Blairom, zato mislim, da je takrat ta problematika dosegla vrhunec pomembnosti. Medtem so se sicer res nekoliko bolj trudili konservativci, David Cameron naj bi se še posebej ukvarjal s tem, saj si želi, da bi ga videli kot sodobnega voditelja, in biti sodoben pogosto pomeni, da imaš v stranki več žensk. Delež žensk pri konservativcih se je tako povečal. Dvomim pa, da bodo kdaj dosegli delež, ki ga imajo laburisti.

Katera stranka ima zdaj največji delež žensk?

> Še vedno laburisti.

Kako so na delež poslank v Veliki Britaniji vplivale kvote? Britanski volilni sistem je precej zapleten.

> Res je in v tem bo morda prednost novega volilnega sistema, ki ga predlagajo liberalci. Ker imamo zapleten večinski volilni sistem, je zelo težko imeti kvote, saj nimamo strankarskih list. Laburisti so zato uvedli sistem twinninga, po katerem so združevali po dva okraja in v enem je moral biti kandidat moški, v drugem pa ženska. Tako so se približali razmerju 50 : 50 in to je bilo zelo uspešno na Škotskem. Laburisti so uvedli tudi v celoti žensko listo, to pomeni, da so v nekaterih okrajih volivci lahko volili samo kandidatke.

Kako bi nov volilni sistem, ki bi bil bližje proporcionalnemu, vplival na delež žensk v britanskem parlamentu?

> Proces bi bil poenostavljen, stranke bi imele več nadzora nad kandidati in mislim, da bi bilo lažje povečati delež žensk. Raziskave v Veliki Britaniji in svetu kažejo, da nekateri volilni sistemi pripomorejo k večjemu deležu poslank, povrhu pa moraš imeti ali strankarske kvote ali pa kvote po okrajih. To, da je svetovno povprečje deleža žensk v parlamentih 19 odstotkov, torej toliko kot v Veliki Britaniji, pomeni, da potrebujemo še druga sredstva, da bi ta delež povečali. Države, ki imajo največji delež, so pogosto dežele v razvoju. Te imajo nove ustave, napisane bolj sodobno, pod vplivom Združenih narodov, in si že prizadevajo za večjo udeležbo žensk v politiki. Tako imajo največji delež poslank države, kot sta Ruanda in Južna Afrika, kjer je delež blizu 40 odstotkov. Vse to kaže, da brez posebnih mehanizmov za zvečevanje deleža žensk države le redko presežejo 15-, 20-odstotni delež.

Zakaj so ljudje zadržani do kvot? Pogosto je slišati utemeljitev, da gre za nepravično dajanje prednosti nekaterim kandidatom.

> Mislim, da so ljudje, ki so negotovi glede kvot, hkrati ljudje, ki so negotovi glede pozitivne akcije v celoti. Več podpore imajo vedno politike antidiskriminacije, ki se jim zdijo poštene, pozitivna akcija pa se jim ne zdi poštena, ker nekaterim ljudem omogoča preferenčno obravnavo. Več dvomov je torej glede tega, kako umestiti pozitivno akcijo v liberalni okvir enakopravnosti, obravnave in dostopa. Obstaja občutek, da pozitivna akcija deluje v nasprotju z meritokracijo, kar je še posebej zanimivo v politiki, kjer drugače kot na drugih področjih ni jasno, kaj meritokracija sploh pomeni. Za kariero v politiki ni opisa del, ni jasno določenih meril, ki bi jih kandidati morali izpolnjevati, da bi bili uspešni poslanci. Zato je naloga strankarskih odborov, ki izbirajo kandidate, zelo zapletena, saj ne vejo, na podlagi česa naj izbirajo kandidate. Večina seveda skuša ugotoviti, kateri bodo najbolj priljubljeni pri volivcih, in prav tako, kdo bo najučinkovitejši znotraj stranke. Zato sem sama v precejšnjih dvomih glede prepričanja, da kvote v politiki onemogočajo meritokracijo, ker ne vemo, ali ta v politiki sploh obstaja. Je pa jasno, da veliko žensk, ki jim je uspelo priti v parlament zaradi kvot, čuti to kot šibkost, saj njihov položaj ni nikoli močan, ker jih moški kolegi vidijo kot kvotne kandidate, kot da si svojega mesta v politiki niso zaslužile in se morajo za kredibilnost in legitimen položaj v parlamentu še dodatno boriti. In če so v parlamentu ženske, ki jih ljudje nimajo za dobre in uspešne političarke, je zelo težko zagovarjati pomembnost večjega števila žensk v parlamentu in politiki na sploh.

Omenili ste, da se je Ženska enota (Women's Unit) v Veliki Britaniji spremenila v Urad za enakopravnost. Podobno združevanje poteka tudi drugod po Evropi.

> Gre za usmeritev. Evropska unija je dolgo privilegirala spolno enakopravnost, zasuk h konceptu obravnavanja več neenakosti hkrati pa ima pomembne posledice, saj so znotraj istega koncepta združene tudi nekatere ideje, ki so v nasprotju s spolno enakopravnostjo. Preprečevanje diskriminacije na podlagi verskega prepričanja, ne da bi s tem diskriminirali na podlagi spola, je včasih zelo težko. V Veliki Britaniji smo imeli primer uradnice v Londonu, ki je bila pristojna za poroke in civilne partnerske zveze in je zaradi svoje krščanske veroizpovedi zavračala sklepanje civilnih partnerstev med istospolnimi partnerji. Bila pa je črnka krščanske veroizpovedi. Ko so ji nadrejeni rekli, da mora to vseeno početi, jih je prijavila. Sprva je sodišče odločilo, da je urad neupravičeno namenjal več pozornosti enakopravnosti homoseksualcev kot njeni veroizpovedi, kasneje pa je to odločitev spremenilo in reklo, da je bila to njena služba in bi morala sklepati tudi civilna partnerstva. Ta primer kaže na nasprotja med različnimi zahtevami po enakopravnosti.

Vas skrbi ta usmeritev, ki vodi v združevanje?

> Moramo biti precej pozorni, ta trenja so pomembna in nevarna. Vedeti moramo, da obstajajo velike razlike med ženskami in da so pomembne tudi intersekcije med spolom, veroizpovedjo, starostjo, etničnim ozadjem, spolno usmerjenostjo ... V Evropi je bilo veliko modelov enakopravnosti narejenih po zgledu skandinavskih držav, vendar so skandinavske države narodnostno precej kohezivne in se politično niso ukvarjale z vprašanji multikulturnosti v povezavi s spolom. Prav je, da smo občutljivi za vprašanja intersekcionalnosti, nevarnost pa je, da se bo vprašanje spola marginaliziralo in skrčilo zaradi drugih vprašanj.

Veliko se ukvarjate s tako imenovanim gender mainstreamingom. Kaj je gender mainstreaming?

> Precej grozno je, da se po vsem svetu trudijo ta koncept prevesti v svoje jezike, kar je skoraj nemogoče, in mislim, da ga tudi v slovenščino ni mogoče povsem dobro prevesti. Gre za pomemben koncept, kjer namesto ustvarjanja posameznih politik, ki se ukvarjajo s spolom, pogledamo vse politike, vsa področja iz perspektive enakopravnosti spolov. Po možnosti v času pripravljanja politik in pred implementacijo teh politik preverimo, ali bodo strukturno diskriminirale ženske ali moške. Mainstreaming pomeni, da perspektivo enakopravnosti spolov prenesemo na vsa področja.

Kako je postopek zavzemanja perspektive enakopravnosti spolov vplival na zakonodajo?

> Če sem povsem odkrita, je koncept gender mainstreaminga kmalu zasenčil koncept večkratne neenakopravnosti. Vlade se zdaj trudijo, da bi se ukvarjale z vsemi načini neenakopravnosti. Raziskave kažejo, da je takšno lotevanje stvari najučinkovitejše, ko ima podporo v prevladujoči politiki, torej če lahko pokažeš, da bo z upoštevanjem načela enakopravnosti spolov mogoče doseči večjo gospodarsko učinkovitost.

Problem intersekcionalnosti se zdi precej sodoben problem. Kako mislite, da koncept vpliva na prizadevanja za enakopravnost vseh skupin, ki smo jih opazili do zdaj?

> Prav zdaj se vlade veliko posvetujejo z različnimi skupinami, a so te skupine še vedno ločene. V Veliki Britaniji je veliko pomislekov glede vladnih uradov, ki se med pripravo zakonov obračajo na skupine, katerih voditelji so zelo tipične patriarhalne moške figure, potem pa se ločeno obračajo na druge skupine v zvezi z vprašanji spola. Še vedno torej ni posvetovanja z ženskami znotraj verskih skupin, ki si prizadevajo za spolno enakopravnost. Če se posvetuješ z dvema skupinama, ne dobiš intersekcionalnosti, temveč dva ločena pogleda.

Ste dekanica fakultete za družbene vede in pravo v Bristolu. Kakšen je položaj študijev spola v znanosti?

> Če gledam razmere na naši fakulteti, so študiji spola precej močni znotraj sociologije, socialnega dela in socialnih politik, politologije, teorij politične reprezentacije. Sicer pa je bilo zelo malo storjenega v ekonomiji, malo znotraj prava, več pri družini in družinskem pravu. Mislim, da je ekonomija področje, ki se najmanj ukvarja s spolom. Vendar se nove generacije študentov skoraj ne ukvarjajo več s spolom, bolj jih zanimajo vprašanja rase in etničnosti v Veliki Britaniji, seksualnosti, bioetike ...

Je to posledica političnih razmer v svetu?

> Delno gre za to, da akademski študiji odslikavajo, kar se dogaja po svetu. Če gre za nove teme, potem se z njimi ukvarja več ljudi. Študenti menijo, da pomembna vprašanja niso več povezana s spolom. Prav tako je prisoten občutek, da na tem področju ne moremo reči nič novega.

Kdaj bo po vašem mnenju Velika Britanija dobila naslednjo premierko?

> Rekla bi, da zagotovo ne v prihodnjem desetletju. Predstavljam si, da bo ta koalicija, če bo imela srečo, trajala pet let. Laburisti bodo kmalu imeli novega vodjo in med kandidati je do sedaj samo ena ženska, Diane Abbott, vendar vsi stavijo na enega izmed bratov Miliband. Torej koalicija Cameron-Clegg, ki ji bo verjetno sledil eden izmed Milibandov, pa smo dobri za desetletje. Za več kot deset let vnaprej si ne bi upala napovedovati.

Pa v ZDA?

> Možno je, vendar menim, da če bo naslednji predsednik ZDA predsednica, bo iz konservativnih krogov. Progresivna ženska bi bila kombinacija, ki bi bila za ZDA prehuda. Odzivi na Hillary Clinton so to pokazali. Če pa pogledamo, koga je Bush imenoval na vrhovno sodišče, vidimo, da so ZDA precej odprte za idejo meritokracije in dovolijo udeležbo ženskam in etničnim manjšinam, če so seveda njihovi predstavniki dovolj konservativni. Predstavljam si, da bi gibanje Tea Party lahko prineslo na površje precej radikalno konservativno žensko, ki bi se zavzemala za tradicionalne družinske vrednote.

Ima po vašem Sarah Palin še kaj možnosti?

> Najverjetneje ne. (smeh)