Beli trak

Vas ob gozdu.

Michael Haneke - oz. učitelj, narator črno-belega Belega traku, dobitnika lanske Zlate palme - nas odpelje v malo, idilično, urejeno, tiho, odmaknjeno nemško vas, ki leži tik pred začetkom I. svetovne vojne. Kar pomeni, da je vse še v »naravnem« stanju: materialno bazo te vasi kontrolira hegemonski baron (Ulrich Tukur), lokalni kapitalist, družbeno nadzidavo - moralo, ideologijo ipd. - pa cerkev, strogi, rigidni protestantski pastor (Burghart Klaussner). Ljudje živijo skupaj, toda niso si ravno blizu.

Po malem so hladni, po malem tesnobni. Fevdalni kapitalizem in represivni, puritanski moralizem sta jim posrkala energijo in voljo. Potem pa se začnejo dogajati čudne, skrivnostne, divje, brutalne reči: konj se zaplete v podtaknjeno žico in polomi doktorja, neka ženska strmoglavi v smrt, nekdo ugrabi in muči baronovega sina, nekdo oslepi hendikepiranega fanta, nekdo muči in pobija živali, nekdo zažge hlev in tako dalje. Vprašanje, ki si ga zastavljajo vse bolj prestrašeni in paranoidni vaščani, je samoumevno: kdo to počne? Kdo je kriv za ta teater krutosti? Je kriva kužna voda? Je krivo kako skrivno prekletstvo, ki visi nad vasjo? Je kriv »greh«, ki tišči vas? Ker krivca ne najdejo, se jim zdi vse skupaj nerazložljivo in iracionalno - tako iracionalno, kot je iracionalno to, da neka ženska nenadoma zapusti moža, ali pa to, da policaj nenadoma zavrešči na punčko. Problem je seveda v tem, da to, kar se dogaja, ni iracionalno, ampak povsem logično - povsem logično je namreč, da se v »organski« skupnosti, v kateri so vsi odnosi med ljudmi prežeti s terorjem kapitala, cerkve in represivne kaznovalne politike, dogajajo take »iracionalne« reči. Tu nihče ne ostane nedolžen. Niti otroci. Na neki točki celo posumijo, da vsega tega ne počnejo odrasli, ampak otroci, toda to je le »rešitev«, s katero bi bili zadovoljni tisti, ki so videli Gospodarja muh ali pa šoker Otroci koruze in njegova mnoga nadaljevanja, vključno z nedavnim rimejkom - oh, ali pa španski šoker Le kdo lahko ubije otroka?, v katerem turista v grozi ugotovita, da na idiličnem otočku živijo le otroci, ki so pobili vse odrasle. So mar otroci prehitro odrasli? Jih je totalitarna ideologija prehitro postarala? So ti otroci Hitlerjugend pred Hitlerjugendom? Rjavosrajčniki pred rjavosrajčniki? Nacisti pred nacizmom? Nikoli ne bomo vedeli, kajti preiskavo prekine I. svetovna vojna. A po drugi strani: sprega korporativnega kapitalizma, totalitarne ideologije, avtoritarne patriarhalnosti in puritanske higiene ni ustvarila le nacizma, ampak tudi mnoge druge iracionalnosti. Preiskava o »množični psihologiji fašima« zato še vedno traja.
(Kinodvor/letni kino Kinodvorišče)