Vsi drugi

Prizori iz zakonskega življenja.

Nemški film Vsi drugi, ki je pobral kopico uglednih nagrad, se vpraša: Ali obstaja padec iz Raja? Vprašanje je bolj ali manj retorično, kajti filmi, ki se to sprašujejo, na koncu vedno ponudijo isti odgovor: Raj sploh nikoli ni obstajal - le padec. Že sam Raj je bil padec. Nemški par, ki počitnikuje na idilični, razsijani, rajski Sardiniji, je tak par iz Raja: Chris (Lars Eidinger) je arhitekt, ki mu ne gre, Gitti (Birgit Minichmayr) pa je piarovka nekega rock benda. Ne le da sta zaljubljena, ampak se imata za zaprto trgovsko državo - nočeta biti kot »vsi drugi«.

To, kar je med njima, je unikatno in avtentično, neodtujljivo in nezlomljivo, le njuno, trdnjava solidarnosti in vzajemnosti - vsaj tako mislita. Toda male napetosti, tesnobe in tišine, ki prasketajo med njima, niso le uvoz iz Bergmanovih, Antonionijevih, Rohmerjevih, Rivettovih in Godardovih filmov, ampak namig, da Raj ne stoji skupaj. Raj je temeljil na »naravnem« redu, na moški dominaciji, patriarhalnem obvladovanju ženske, njun Raj pa je »protinaraven«: ona je aktivna, on pasiven - ona je spontana, on zategnjen - ona je impulzivna, on zadržan - njej gre, njemu ne - ona je samozavestna, on ne - ona je hedonistična, on je občutljiv - ona ima kariero, on je brezposeln - ona raste, on izgublja moč. Chris se ne more sprijazniti s tem, da je Eva - in da Gitti postaja Adam. Njegov občutek, da izgublja identiteto, je posledica prav tega obračanja spolnih vlog, ki ga ne more »prebaviti«. Vprašanja, ki jih zastavlja (»Me sovražiš?«, »Sem dovolj moški?«, »Ali te izgubljam?«), niso nedolžna: Raj, ki je prej temeljil na »padcu« ženske, zdaj temelji na »padcu« moškega. Jasno, tak rajski par vedno komaj čaka, da kdo vstopi v njegov mazohistični teater. In seveda, za tak par je vsako srečanje z »drugo« civilizacijo huda preizkušnja, stres, ne le acting out, ampak tudi coming out: Chris in Gitti pač vedno tvegata, da se bosta osmešila - ne le pred drugim parom, ki stopi v njuno življenje, ampak tudi drug pred drugim. Še več: v hipu, ko sta v prisotnosti drugega para prisiljena stopiti iz tega »rajskega« stanja avtentičnosti, začneta igrati - ko začneta igrati, je jasno, da skušata bolj kot druge impresionirati drug drugega - ko pa skušata z igranjem, z »neavtentičnostjo« impresionirati drug drugega, tvegata, da se bosta drug drugemu zagnusila. Toda prav igranje, »neavtentičnost« je edina stvar, ki še drži skupaj Raj - padec ni konec Raja, ampak pogoj Raja.
(Kinodvor)