Lunapark

Zadnje poletje.

Lunapark je sicer že dobrega pol leta na dvdju, toda zdaj, ko je tale fini, diskretni, elegantni film o Jamesu (Jesse Eisenberg), fantu iz ameriške vukojebine, ki hoče videti svet, a potem - tako kot veliki ameriški junaki, recimo Buffalo Bill - pristane v cirkusu, milostno pokukal na naša platna, si vam ga izplača ogledati tudi v poletni atmosferi, navsezadnje, film popisuje prav zadnje poletje, saj veste, tisto zadnje mitsko poletje, preden prijatelji dokončno odrastejo in se razkropijo po svetu.

George Lucas je temu poletju posvetil Ameriške grafite - in deviški James, ki hoče postati pisatelj, je potomec Curta (Richard Dreyfuss), deviškega fanta iz ameriške vukojebine, ki je hotel videti svet in postati pisatelj. Razlika je le v tem, da je med Curta in svet prišel Kennedy, ki je posthumno mutiral v vietnamsko klavnico, med Jamesa in svet pa pride Ronald Reagan ali, bolje rečeno, Reaganov neoliberalizem, ki Jamesovega očeta finančno tako stisne, da mora James zadnje poletje delati v lokalnem lunaparku, slepi ulici ameriških fantazij, razslojenosti, razredne rigidnosti, plastičnega ludizma, nemočnih grafitov, lažnih zmag in disfunkcionalnosti, ki pa je bojišče, na katerem se mu zgodi vse tisto, kar se mora zgoditi fantu, če hoče ritualno odrasti, spregledati in postati pisatelj. Melanholična vrstnica (Kristen Stewart), ki hodi s starejšim, poročenim moškim, je nujnost. Tako kot Hüsker Dü. In Falco.
(Kinodvor)