Sebastijan Pregelj: Mož, ki je jahal tigra

+ + +

Zemlja, pogled od zgoraj

V prejšnjem romanu Na terasi babilonskega stolpa je Pregelj združil ljudstva knjige, muslimane, jude in kristjane, s specialci okoli ljubljanskega Nebotičnika in jih vključil v globalno zaroto proti preroku, ki ga nosijo v bovli, tokrat pa poteka bitka za Besedo na tleh Sovjetske zveze.

Med drugo vojno striček Kiril prejme od umirajočega Knjigo, kjer je zapisano vse in se še sproti zapisuje, detajli, in mora potem bežati pred zasledovalci, ki jih pošljejo za njim in njegovimi čudodelstvi razne parapartijske strukture. Njegov vnuk ga spozna v času prikrivanja v stranski čumnati, postane kozmonavt, ki po dveh letih lebdenja malo manj kot štiristo kilometrov nad Zemljo izgubi stik s sozemljani - slutimo, da je zadaj prej kakšen šparprogram kot tehnična okvara. Potem se mu začne dogajati Solaris, knjiga je pravzaprav kozmični ocean, praznina, polje potencialov. Najprej ga obišče striček, tako kot so njegove predhodnike obiskovali umrli bratje dvojčki ali kdorkoli že, potem pa še sanjska ženska. No ja, sanjana, gre za punco iz knjigarne, ki je temu očitno zavrtemu in odljudnemu astronavtu že s svojimi bralnimi nasveti svetilnik. To sproži plaz fantaziranj, ona je čista fantazma, in konec je prav tak idiličen; zlijeta se v eno, odtečeta v večnost, rojevata galaksije in prostranstva. Poezija grobov in noči, samo da daleč od grobišč. Vse skupaj nas spominja na roman za mladostnike Amon Ra Viktorja Pelevina, mimogrede, naš literarni kozmonavt ga do pol prebere na avionu med potjo z vesoljskega sejma, ki govori o ruskem vesoljskem projektu kot nategu, na isti način, kot govorijo ljubitelji teorij zarote o ameriškem izkrcanju na Luno - majhen korak za kozmonavtiko, velik za specialne efekte.

Pregelj je tokrat kompozicijsko bolj urejen, pozna se mu kilometrina, to je spretno izpisana proza, preplet obeh zgodb in zoprnikov, tudi kozmonavtu namreč sledijo varnostni oficirji, ljudje na preži, ki nadaljujejo iskanje Kirilove knjige. Imamo pa malo problemov, ker vse tisto, ob kar Kiril trči, mitologije, kozmogonija, ljudska verovanja in oralno slovstvo, vse samo oponaša ali priziva neke svete tekste in mite, vendar brez strukture, s premeščanji simbolov, kar deluje nekoliko posiljeno in izvotleno. Pričakovali bi večjo navezo na pravoslavje, na svetnike in misticizem, dobimo pa predvsem pravljično razsežnost, ki nas sicer opozarja, da je resnica očem nevidna, a se ji blodnje ne približajo nič bolj kot karkoli drugega.