Alma M. Karlin: Smrtonosni trn Alma M. Karlin: Smrtonosni trn

+ + + +

Potopisi po Južni Ameriki iz dvajsetih let prejšnjega stoletja.

Celjska potopiska in pisateljica Karlinova predstavlja briljantno stran potepuštva. Ko se je leta potikala po Peruju, Panami in po Karibih, ni bila na plačilni listi evropskih založb in časnikov, ampak je živela od priložnostnih del. Diplomiranka iz osmih jezikov na »society of Arts« v Londonu je v sili poučevala tuje jezike za prgišče hrane, v boljših časih delala kot sodna tolmačka, spet drugič kot uradnica v nepremičninski agenciji, da bi bivala in opazovala družbo indijanskih urokov. V nasprotju s Hemingwayem ni doživljala popotnih avantur, pač pa beležila dno življenja, kjer »sta bila pomanjkanje in osamljenost moja spremljevalca«.

Vsebina so njene peripetije, osebne zgodbe, ki jih pripovedujejo njeni sogovorniki, in verovanja domačinov.
Svet urokov in magije in duhov se zdi kot literatura, kot nekakšne vinjete v romane Gabriela Marqueza ali pa kot prvinska ideologija revnih slojev. Ponižani in razžaljeni vračajo namreč z uroki, eden z vbodom trna, druga s strupom iz posušene krastače, tretja z maščevanjem, ko prevarantu tako spodnese razum, da začne verjeti, da je petelin. Med svetom realnosti in duhov ni več materialne ločnice, saj na tržnici posebej drago prodajajo vrv obešenca - branjevke tarnajo, kako malo ljudi konča na vislicah -, mezinec mrtvorojenega otroka ali roko samomorilca, ki jo potem skrbno posušijo in zmeljejo v strupeni prah.
Če sodobni potopisi mamijo bralca, da bi sam doživel čudesne kraje, Karlinova doseže pri publiki literarizacijo realnega, saj ji povsem zadošča njen potopisni svet in jo pušča brez želje, da bi se še kdo podal po njenih stopinjah.
Zato danes učinkuje malodane kot znanstvena fantastika potopisja.