Naelektrena meglica

Bertrand Tavernier

Amerika velja za deželo kratke preteklosti in kratkega spomina - za deželo, ki svojo zgodovino prikriva in zatajuje - za deželo, ki se stalno na novo izumlja - za deželo, ki vse staro sproti ruši in briše. Še narava se v Ameriki obnaša ameriško: hurikani nastopajo kot terminatorji vsega starega in znanilci novega. Hurikan Katrina je staremu New Orleansu - in Louisiani - omogočil, da se je na novo izumil. Katastrofe in šoki v Ameriki funkcionirajo kot obljuba »novega začetka«.

Ne, Amerika ni bila ustvarjena za starce. In Naelektrena meglica, posneta po romanu Jamesa Leeja Burkea, se dogaja prav v Louisiani, prežeti s posledicami Katrine, h'woodsko filmsko ekipo, ki že izkorišča novo ekonomijo in nove »davčne spodbude«, in off-glasom Tommyja Leeja Jonesa, ki zveni tako, kot da hoče le dopolniti in doreči to, česar ni do konca izrekel v filmu Ni prostora za starce, v katerem se je lahko le nemočno sprehajal med trupli, propadlimi hazarderji ameriškega sna. Tu se staro truplo, ki pride za njim, pomeša z novimi, svežimi trupli, ki - vsaj z njegovega gledišča - padajo tako skrivnostno in tako iracionalno kot v filmu Ni prostora za starce. Tommy Lee Jones je Dave Robicheaux, malomestni šerif, omamljen, melanholičen, ekscentričen, neortodoksen in dereguliran kot Louisiana: alkohol, podtikanje dokazov, butanje osumljencev in vzporedno poslovanje mu dajejo ritem, ki se ne spremeni, ko v mesto pride Hollywood, ki - via John Sayles - snema film o ameriški državljanski vojni, ko mu arogantni h'woodski zvezdnik (Peter Sarsgaard) v zameno za malo uslugo razkrije lokacijo trupla črnskega begunca, ki so ga pazniki ubili pred štiridesetimi leti (pred očmi tedaj mladega Robicheauxa), ko mu začnejo med nogami opletati trupla deklet, žrtev serijskega morilca, in ko začne pod vplivom podtaknjenega LSD-ja halucinirati in debatirati z eliptičnim generalom Hoodom (Levon Helm), že davno mrtvim južnjaškim junakom ameriške državljanske vojne, ki poskrbi, da se Naelektrena meglica s terena bratov Coen premakne na teren Davida Lyncha in Kubrickovega Šajnanja. Robicheaux je starec, ki ima pred sabo nenadoma preveč zgodovine, preveč preteklosti, preveč starih kosti - preveč demonov sužnjelastništva, preveč ameriške državljanske vojne, preveč vietnamske vojne, preveč Katrine. In ironično: ko skuša razrešiti skrivnost iz preteklosti, pade v film. Arheološko-detektivsko izkopavanje ameriške zgodovine se intimno prepleta s snemanjem h'woodskega filma: v Ameriki sta zgodovina in popkultura neločljivi, tako rekoč ista reč. Zato ne preseneča, da Bertrand Tavernier, sicer francoski auteur, veteran svetovnega filma in cinefil par excellence, na Ameriko pogleda prav skozi močvirno meglico ameriške popkulture in da uporablja igralce (Jones, Helm, Sarsgaard, John Goodman, Kelly Macdonald, Mary Steenburgen, Ned Beatty, James Gammon, Pruitt Taylor Vince, Adella Gauthier, Buddy Guy), ki s sabo prinašajo tako bogat kontekst, da izgledajo kot zgodovinske osebnosti, kot sidra ameriške zgodovine, kot potrditev, da so ameriško zgodovino naredili filmi. Če niso igrali pri Coenu, so igrali pri Lynchu, če pa niso igrali pri Lynchu, so igrali v filmih, posnetih v Louisiani, magari v Nebeških ujetnikih, prvem filmu, posnetem po romanu Jamesa Leeja Burka.
(Kinodvor)