15. 7. 2010 | Mladina 28 | Kolumna
Vseeno?
Oster socialni spopad bi škodil vsem
© Tomaž Lavrič
Kljub pretresu zaradi odhoda ministra z angelskim obrazom se zdita koalicija in vlada razmeroma trdni. Lahovnikov spodleteli naskok na Golobiča potrjuje, da sta grožnji, ki sta dolgo viseli nad oblastjo, le še hipotetični. Predčasnih volitev skoraj zanesljivo ne bo, nevarnost velike koalicije, ki bi hudo ogrozila slovensko socialno državo in demokracijo, se je dokončno razblinila. Pahor je z njo koketiral, da je laže obvladal koalicijo. Dokončno je jasno tudi, da je ne bi sprejela niti SDS, če je sploh kdaj razmišljala o njej; Janša Pahorja z veseljem pušča, da se bo do volitev kuhal v soku, ki sta ga zvarila kriza in deloma premier sam.
Koalicija deluje manj živčno in prepirljivo kot po izvolitvi, ko je tudi izbruh krize dolgo ni streznil in strnil. Stranke očitno vidijo, da jim nenehne zdrahe navzven samo škodijo, hkrati pa so se razmerja med njimi bolj ustalila. Tudi kriza, sprva jemana prelahko, se noče končati. Pahor, v začetku morda podcenjevan, se je ustoličil kot nepričakovano trden poveljnik. Hkrati za katerokoli koalicijsko stranko naglo postaja prepozno, da bi kot nekakšen kolektivni Lahovnik skočila z barke. Usoda vsake od njih je čedalje bolj skupna usoda. To velja toliko bolj, ker vsem trem majhnim koalicijskim strankam grozi, da se na naslednjih volitvah ne bodo prebile v parlament.
Vsebinske razlike med njimi niso v ospredju, vendar pa obstajajo. Koalicija je razdeljena tudi ideološko - neoliberalci proti socialdemokratom, zelo grobo rečeno. Meje med njimi niso jasne in tečejo predvsem znotraj posamičnih strank. To je najočitneje v SD, tačas kljub vsemu najbolj levi parlamentarni stranki. Narava reform je v precejšnji meri odvisna od fluidnega razmerja med neoliberalno ali pragmatično ter tradicionalno socialdemokratsko strujo v njej. SD odseva krizo celotne evropske levice. Vsa socialdemokracija plačuje ceno za nejasno identiteto, kolaboracijo pri uvajanju neoliberalizma in šibko ponudbo alternativ za drugačen kapitalizem. Kjer je na oblasti, skuša s pol srca obdržati status quo - preprečiti še hujše osipanje socialne države.
Ker je tudi SD ideološko mešana stranka in ima za voditelja nekakšnega slovenskega Blaira, prihodnost pa bo socialno zanesljivo trda, je mogoče domnevati, da čaka našo levico še eno presnavljanje, ki bo morda prineslo pravo, najbrž radikalno levo stranko. To prej ali slej čaka tudi desnico, ne glede na dozdevno večno Janševo voditeljstvo.
Vlada v svoje najtežavnejše obdobje šele prihaja. Prihodki države so manjši za slabo desetino, javni sistemi se šibijo pod pritiskom pomanjkanja denarja, okrevanje je negotovo, Krugman in Roubini, morda najslavnejša sedanja ekonomista, že govorita o globalni tretji depresiji. Slovenska vlada ravna kot mnoge evropske sorodnice: najprej je pomagala preživeti bankam, zdaj zateguje pas in se pripravlja na reforme. Z obojim hoče skrčiti socialno državo.
Jesen (in njeno nadaljevanje) bo zato najverjetneje vroča. Vlada ima odprto vrsto front s sindikati, opozicijo in zlovoljno, nezaupljivo javnostjo. Odločitev, da se s polnimi jadri zaplove v reforme, bi lahko bila prava - če bi bila vlada dobro vodena, če bi delovala kot en mož, če bi uživala visoko zaupanje in imela izpričan posluh za družbeno pravičnost. Ker teh pogojev ne izpolnjuje, grozi socialni spopad, ki ga lahko vlada izgubi.
To je kljub običajni bojevito-optimistični retoriki najbrž uvidel tudi Pahor. Vlada postaja previdnejša, nekateri zakoni so odloženi, o socialnem dialogu se govori spravljiveje. Položaj je kočljiv za vse. Varčevanje je potrebno, vendar ne more iti v skrajnost, nekatere reforme (zlasti pokojninska) so nujne, druge (trg dela) so plod neoliberalne pameti. Pravo mero je težko zadeti: če bo vlada preostra, lahko izzove splošen revolt, če bo premlačna, se utegnemo pogrezniti v še hujše težave. Geslo jeseni bi se moralo glasiti: varčevanje da, vendar razumno, reforme da, vendar postopne in s pomočjo socialnega dialoga.
Kaj bo, se ne ve. Stvari niso predvidljive že zato, ker bi koalicija, prevladujoče neoliberalna, izrabila krizo in slovenski kapitalizem zaostrila - če se ne bi bala sindikalno-stavkovnega odpora in volilnega poraza čez kratki dve leti. Oster spopad bi bil slab za vse. Če bi izgubila vlada, bi se lahko začeli pogrezati v grške razmere, če bi bili temeljito poraženi sindikati, bi se začela thatcherizacija, socialni dialog, trajni stabilizator našega razvoja, pa bi romal v zgodovino. Spopad bi se lahko razpotegnil v kaos, spodbujan tudi politično (Janševa ulica). Razpletel bi se lahko zelo različno. Če svet res pada v tretjo depresijo, bi bili mogoči tudi črni scenariji.
Sedanja oblast se je znašla v dolgi globalno-lokalni krizi brez precedensa, Slovenija je ranljivejša, kot smo mislili vsi skupaj, vlada pa nima pravega kriznega voditelja in močne skupne ideje, kako iz krize in kaj po njej. Nič ji ne pomaga, če je v podobnem položaju večina evropskih vlad. Pri volivcih ostaja v delni milosti bolj zaradi še živega strahu pred Janšo kot zaradi tistega, kar počne in obljublja sama. Če hkrati z zategovanjem pasu ne bo potegnila nekaj realnih in simbolnih potez, ki bi dokazale, da breme krize nosijo tudi premožnejši in da so pred zakonom vsi vsaj približno enaki, bo s spremembami pogorela ali pa bo morala proteste prej ali slej dušiti s policijo.
Če skušamo na domnevno zmerno, neekstremno Slovenijo pogledati skozi zmerna očala, bo morda vse ostalo približno tako, kot je. Koalicija bo zdržala do volitev, reforme bodo medle, slovenski kapitalizem bo v glavnem ostal nespremenjen, čeprav prej trši kot mehkejši.
O polni krizi vladanja govorimo, kadar ekonomski, socialni, politični položaj oblasti uhaja iz rok, ko grozijo ali izbruhnejo nemiri, ko oblast sama razpada od znotraj. Vse to je pri nas nakazano, vendar (še?) ni prevladujoča realnost. Toda kriza, stare frustracije, strah pred prihodnostjo, negotova oblast in sovražna opozicija delujejo tako, da se družbena črnogledost krepi. To otežuje razreševanje krize.
Opisani zmerni scenarij človeka ne more navdati z zadovoljstvom. To ni pozitivni razplet krize, sprememba miselnosti elit, političnega obnašanja, nov zagon. Po drugi strani pa se lahko dogajanje, če bo kriza dolga in ostra, obrne še na slabše; pešajoča sociala, odprta politična kriza, kaos, nemiri, uporaba sile itd.
Kakorkoli, celo v taboru dokaj zvestih privržencev levice se naseljuje mnenje, da je pravzaprav vseeno, kdo je na vrhu. Kaj slabšega se levici ni moglo zgoditi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.