Maud de Boer - Buquicchio: »Otroci niso mini bitja z mini človekovimi pravicami«

Nizozemka Maud de Boer - Buquicchio opravlja drugo najpomembnejšo funkcijo v Svetu Evrope. Od leta 2002 je namestnica generalnega sekretarja, drugače pa je v tej organizaciji, ki šteje 47 držav članic in združuje tako rekoč vso evropsko celino, zaposlena že več kot 30 let. Slovenijo je nazadnje obiskala zaradi konference šolskih ministrov držav članic Sveta Evrope, ki je potekala na Brdu pri Kranju in ki je bila prvi takšen dogodek, povezan z izobraževanjem, po treh letih. Kljub sicer zelo natrpanemu urniku si je vzela čas za pogovor z nami, vendar nisva toliko govorili o sami konferenci kot zlasti o človekovih pravicah. De Boer -Buquicchiova, po izobrazbi pravnica, je namreč znana kot velika zagovornica človekovih pravic, najbolj goreče pa zagovarja pravice žensk in otrok.

Zanimivo se zdi, da ste prva ženska na položaju namestnice generalnega sekretarja Sveta Evrope. In ne samo to, to institucijo je v njeni več kot 60-letni zgodovini doslej vodila ena sama ženska, in sicer Catherine Lalumière, ki je bila generalna sekretarka konec 80. in v začetku 90. let.

> Res je.

S to ugotovitvijo sem začela zato, ker se sami veliko ukvarjate z vprašanjem enakosti žensk in moških. A že pogled na najvišje položaje v Svetu Evrope kaže, da kljub vsemu trudu, ki je bil doslej vložen v odpravo neenakosti, najodgovornejše položaje, če govorimo o javnih funkcijah ali o gospodarstvu, večinoma še vedno zasedajo moški.

> Spet imate prav. Svet Evrope je ravno pred nekaj tedni pripravil ministrsko konferenco v Azerbajdžanu, kjer smo razpravljali o tem, kako velika vrzel zeva med določbami v zvezi z enakostjo, ki obstajajo v zakonodajah naših članic, in med realnostjo. Menim, da so se zaradi prizadevanj Sveta Evrope zadnja leta, kar zadeva standarde in pravne akte, v številnih državah, ki so članice naše organizacije, razmere sicer opazno izboljšale. A to velja za pravo. Resničnost pa je pogosto drugačna. Da bi zagotovili premik, morajo ženske postati vidnejše, močnejše, še bolj si je treba prizadevati za odpravo diskriminacije ...

Statistika kaže, da so plače žensk v povprečju še vedno za 20 odstotkov nižje od plač moških.

> Tudi to je še vedno zelo resno vprašanje. Zanimivo je, da sem v zvezi s to temo leta 1969 pripravila doktorat na Univerzi Leiden na Nizozemskem. A tisto, kar sem ugotovila pred 40 leti, je danes popolnoma nepomembno, ker problem še vedno obstaja. Ker ste prej omenili, da sem prva namestnica generalnega sekretarja Sveta Evrope in da je imela ta institucija doslej le eno generalno sekretarko, lahko povem, da se prav tu vidi, kako pomembno je, da so ženske vidne in primerno zastopane na javnih funkcijah. Enako seveda velja tudi za zasebni sektor. Svet Evrope je svojim članicam že pred leti izdal priporočilo, naj v odločujoča telesa v politični in javni sferi vključijo najmanj 40 odstotkov žensk. To je v bistvu zelo skromen cilj, saj bi bila številka glede na delež žensk med prebivalstvom lahko veliko višja. A situacija je danes takšna, da obstaja nekaj primerov dobre prakse, denimo Norveška, ki je učinkovito uvedla ženske kvote, v številnih naših članicah pa je delež žensk na poslanskih in ministrskih položajih še vedno zelo majhen. V povprečju znaša le okoli 20 ali 21 odstotkov.

V slovenskem parlamentu je še manjši. Med 90 poslanci imamo le 13 poslank.

> Mislim, da je ključno, da se znebimo stereotipov, ki družbo vabijo, naj na ženske gleda na določen način, ki je sporen. Naj navedem samo en primer takšnega stereotipa; zasledila sem ga v oglasu za podjetje, ki oddaja v najem avtomobile. Na plakatu je bil kup razbitih avtomobilov, spodaj pa je pisalo: »Oddajamo jih tudi ženskam.« Takšen oglas je nekaj nezaslišanega. Kaže pa tudi na to, kako pomembna je vloga medijev pri osveščanju družbe.

Eden od utemeljiteljev kritičnih študij moških dr. Jeff Hearn pravi, da o enakosti med moškimi in ženskami ne moremo govoriti, če najprej ne govorimo o nasilju v družini, ki ga večinoma povzročajo moški. Se strinjate s tem?

> Popolnoma. Trdno sem prepričana, da je nasilje nad ženskami v najboljšem primeru izraz tega, da moški ne sprejemajo dejstva, da se ženske vse bolj zavedajo svojih pravic. Po najslabšem scenariju pa gre seveda za to, da so ženske še vedno obravnavane kot objekti, ki se jih lahko zavrže ali se z njimi ravna brez vsakršnega spoštovanja. O teh temah se v javnosti pogosto premalo govori, saj se žrtve nasilja najpogosteje bojijo predstaviti svoje zgodbe zaradi morebitnih povračilnih ukrepov, ki bi prizadeli njih ali njihove otroke. A gre za zelo pomembno temo. V Svetu Evrope smo želeli okrepiti zavest o tem, zato smo sprožili posebno kampanjo in v dveh letih nam je uspelo zbrati dovolj gradiva, da smo se odločili, da potrebujemo pravno zavezujoč dokument v zvezi s to temo.

Ta dokument še vedno nastaja. Kdaj bo končan?

> Dokument prav zdaj končujemo, gre pa za konvencijo, ki bo obravnavala nasilje v družini in nasilje nad ženskami. V njej smo obdelali nasilje, ki je pogojeno s spolom, vendar se nismo omejili le na dogajanje znotraj doma, temveč smo pogledali širše. Osredotočili smo se tudi na teme, kot so nasilje nad starejšimi, prisilne poroke, pohabljanje ženskih spolnih organov. Konvencija bo zelo poudarila preprečevanje takšnih pojavov, varovanje pravic žrtev, pregon tistih, ki izvajajo takšna dejanja, in seveda tudi osveščanje o tej problematiki. Pričakujem, da bo končana do konca leta in da bo šla v podpis v začetku prihodnjega leta.
Zanimivo je, da se je Svet Evrope priprave takšnega dokumenta lotil pred EU, ki nima posebne direktive o nasilju nad ženskami in otroki. To se zdi sporno, saj je skupina raziskovalcev pod vodstvom dr. Milice Antić Gaber lani ugotovila, da so nove članice ob vstopanju v EU zelo dosledno upoštevale veljavne evropske direktive, a kaj, ko pri preprečevanju nasilja nad ženskami in otroki niso imele česa upoštevati. Obstajata le dve direktivi, ki se delno dotikata tega področja; prva ureja spolno nadlegovanje, druga prepoved trgovanja z ljudmi.
To je sporno. Ravno zato je Svet Evrope, ki je kot organizacija utemeljen na boju za človekove pravice, tudi prevzel pobudo. Poleg tega naš dokument ne bo zavezujoč le za 27 članic EU, saj upamo, da bomo dosegli soglasje o njem v širšem okolju, med našimi 47 članicami in tudi nečlanicami iz drugih delov sveta, ki bodo konvencijo lahko podpisale ali uporabile njena načela pri pripravi svoje zakonodaje.

Prej omenjena raziskava je pokazala še nekaj. Nove članice EU so zelo dosledno upoštevale direktive, ki so obvezujoče. Ko pa je šlo za priporočila, ki so veliko številnejša, a niso obvezujoča, so jih večinoma ignorirale. So priporočila potem sploh smiselna? Sprašujem zato, ker tudi Svet Evrope svojim članicam pogosto »le« priporoča ...

> Pri Svetu Evrope so priporočila gotovo smiselna, saj sedimo za okroglo mizo in se pogajamo. Pogajanja so včasih zelo naporna, in če ob koncu dneva pripravimo besedilo, glede katerega se vsi strinjajo, je to uspeh. Dodati pa moram, da naši dokumenti kljub vsemu so zavezujoči. Konvencija, o kateri sva govorili, bo vključevala neodvisne nadzorne mehanizme, to pomeni, da država podpisnica ne bo mogla kar zamahniti z roko, ko bo šlo za uresničevanje predpisov. Res pa je, da so nekatere naše članice že doslej naredile zelo veliko na tem področju. Ena naših boljših partneric v zvezi s to problematiko je Španija. Nekatere države nimajo nacionalne strategije, druge nimajo zakonodaje, tretje potrebnih institucij ali zavetišč za žrtve nasilja, pri Španiji pa je pozitivno, da je vzpostavila celoten sistem pravil in institucij za ukvarjanje s to problematiko. Zato je lahko učinkovita.

Ko že govoriva o spoštovanju priporočil, se zdi zanimivo, da je Svet Evrope že pred časom članicam priporočil, naj prepovedo telesno kaznovanje otrok. A za zdaj jih je to priporočilo upoštevalo le 21 od 47. Zakaj ne več?

> Ja, zakaj ne več. Včasih naše sporočilo res ni prav razumljeno oziroma ni sprejeto na pravi način. V tem primeru gre za občutljivo temo. Starši, ki so jih njihovi starši morda vzgajali z uporabo telesnega kaznovanja in so navajeni teh vzorcev razmišljanja, pogosto menijo, da s prepovedjo telesnega kaznovanja otrok preveč posegamo v njihovo intimno sfero. Tudi institucije so pogosto skeptične. A gre za vprašanje človekovih pravic. Otroci niso mini bitja z mini človekovimi pravicami in dolžnost vsake posamezne države je, da ukrepa in se pri tem ne ozira na razpoloženje v javnosti. Tudi na Švedskem, kjer so leta 1979 prvi prepovedali telesno kaznovanje otrok, javno mnenje temu ukrepu ni bilo naklonjeno. Starše je skrbelo, da bodo ostali brez avtoritete ali celo brez otrok, če jih bodo vseeno kaznovali. Vsi pomisleki so se izkazali za povsem neutemeljene. Naša kampanja ne nasprotuje starševski avtoriteti ali discipliniranju otrok, nasprotuje pa temu, da bi ju uveljavljali z nasiljem. Zagovarjamo torej pozitivno starševstvo.

Pogosto se zapleta že pri zakonodaji, čeprav je ta šele začetek. Ali ni uresničevanje te zakonodaje v praksi še bistveno težavnejši projekt?

> Seveda je sprejetje ustrezne zakonodaje šele začetek, je pa hkrati zelo pomemben signal, ki mu lahko sledi vse drugo, od osveščanja do pomoči staršem. Moje sporočilo vladam je: bodite vzor. Dokler vlade ne bodo prepovedale telesnega kaznovanja otrok, bodo otrokom sporočale, da se konflikti lahko rešujejo z nasiljem.

Slovenija je ena od držav, ki še niso uzakonile prepovedi kaznovanja otrok, a zdaj je v pripravi nov družinski zakonik, ki bo uvedel tudi ta predpis. Težava je v tem, da je družinski zakonik trenutno tarča ostrih kritik politične desnice, cerkve in dela javnosti, in sicer izključno zaradi določbe, ki bo istospolno usmerjenim omogočila poroko in posvojitev otrok.

> Žal se je to res zgodilo, a to nima nobene zveze s tem, da spoštujemo otroke kot človeška bitja. Tega tudi ne bi smeli mešati z diskusijami o drugih temah. Z besedilom zakonika sicer nisem seznanjena, a upam, da bo Slovenija sledila drugim državam v regiji in tudi sama uveljavila prepoved kaznovanja otrok. Na Hrvaškem so jo denimo že sprejeli.

Verjetno ste seznanjeni z nedavnimi študentskimi demonstracijami, ki so se sprevrgle v prvi napad na parlamentarno poslopje v naši zgodovini?

> Ta primer poznam. Tako, kot obsojam nasilje nad otroki, obsojam tudi nasilje v katerem koli drugem kontekstu, tudi ideološkem. Najhujša oblika nasilja je seveda vandalizem, ki nima z argumenti podkrepljene ideološke podpore, saj je njegov glavni namen uničenje. Takšno nasilje opažamo tudi na športnih dogodkih in Svet Evrope ga je posebej obsodil že s konvencijo, ki je nastala po izbruhu nasilja na stadionu Heysel v Bruslju leta 1985. Sporov seveda ne bi smeli reševati z nasiljem, pač pa tako, da se usedemo za mizo in predstavimo argumente.

Slovenska javnost je uničenje parlamenta označila za vandalizem, a med mladimi po vsej Evropi je zadnje čase opaziti krepitev nezadovoljstva, tudi denimo v Grčiji, na Hrvaškem ... Je to po vašem posledica zaostrenih gospodarskih razmer?

> Gospodarske in finančne težave, s katerimi se zdaj spoprijemajo številne naše članice, seveda povzročajo velike skrbi. Denimo pri zaposlovanju, pa tudi na številnih drugih področjih, kjer se varčuje. Razmere so izjemno težke. Moje sporočilo je, da bi bila tendenca zmanjševanja stroškov na področjih, s katerimi se največ ukvarjam, torej na področju promocije pravic žensk in zaščite otrok, velika napaka. Če vzamem za primer samo pravico otrok do primerne izobrazbe od najzgodnejših let, je ta ključna za vzdrževanje napredne in trajnostne družbe.

Tudi v govoru na ministrski konferenci ste poudarili, da je izobraževanje izrednega pomena, a številni otroci so danes še vedno prikrajšani za pravico do izobrazbe. V Sloveniji je to verjetno najopazneje pri romski populaciji.

> Seznanjena sem s problematiko romske manjšine, ki v Sloveniji sicer ni prav velika, so pa velike težave, ki jih ima pri izobraževanju. V Sloveniji ste resda naredili pomemben korak naprej pri vpeljavi posrednikov med romskimi starši in otroki ter vodstvi šol, ki so včasih potrebni zaradi lažjega medsebojnega sporazumevanja. Še vedno pa bomo morali precej storiti glede osveščanja večine, da je treba vsem zagotoviti pravico do izobraževanja. Pri tem imam seveda v mislih izobraževanje v splošnih šolah in ne v posebnih šolah za Rome, saj bi imela lahko takšna segregacija zelo negativne posledice.