Zlati časi

Zlati časi, dobitniki tujejezičnega oskarja, se dogajajo leta 1931, ko ljubezen še ni bila stvar amaterjev, seks pa ne stvar profesionalcev. Fernando (Jorge Sanz), mladi dezerter, se zateče na haciendo ostarelega Manola (Fernando Fernán Gómez), liberalnega intelektualca, ki ga naslednji dan obiščejo njegove štiri seksi hčerke: Fernanda bodo podrle vse štiri, Manolo pa bo razkril, da mu ga je v vseh teh letih dvignila le njegova žena, sicer uspešna operna diva, ki se s svojim ljubimcem za eno noč vrne na haciendo.

Naslednji dan bo vsega konec. Vsak bo odšel v svojo smer. Zlatim časom, ko so na vsakega moškega prišle štiri ženske in ko so se štiri ženske lahko nekaznovano ljubile z istim moškim, bo čas potekel. Čar Zlatih časov ni v tem, da pokaže, kako je zlatih časov vedno enkrat konec, ampak prav v tem, da opozori, kako je konec vedno že del samih zlatih časov. »Dobil bom zeta in izgubil prijatelja,« posvari Manolo Fernanda, ko se začne smukati okrog njegovih hčera, in to še enkrat poudari potem na koncu, ko se od njega poslavlja. Manolo je pač le človek, ki je v nasprotju z mladci taka obdobja že videl, zato tudi tokrat ne joče, ker je vsega konec, ampak je srečen, da se je sploh zgodilo. Še več, stari liberalec ve, da zlate čase vedno konča prav želja.