Izvor

zelo za

Ali filmi sanjajo električne ovce?

Letošnji poletni h'woodski filmi so bili tako slabi, da se zdi, kot da so bili namerno slabi, in sicer zato, da bi Izvor izgledal bolje. Ne le bolje, ampak kraljevsko - ne le kraljevsko, ampak kot Državljan Kane. Z eno besedo: Izvor v primerjavi z letošnjimi poletnimi blockbusterji izgleda kot najboljši film vseh časov.

Kot njihov intelektualec. Kot njihov mislec. Videti je kot vizija - tudi kot vizija filmske prihodnosti. Kot nekoč Odiseja v vesolju - in kot nedavno Avatar. Najprej: ste videli trilogijo o Jasonu Bournu, recimo Bournov ultimat, enega izmed najboljših akcijskih filmov vseh časov? In dalje: ste videli francoski film Lani v Marienbadu, enega izmed najbolj misterioznih filmov vseh časov? Vidite, Izvor, akcijsko-špijonski interkontinentalni sci-fi, je nekaj takega kot Jason Bourne v Marienbadu. Filmom, ki so tako naspidirani, da se stalno gibljejo, vrtijo in valijo, pravimo rollercoasterji - tak je bil Bournov ultimat in tak je bil Nolanov Vitez teme, toda Izvor je rollercoaster, ki pade v labirint. Predstavljajte si Rubikovo kocko, ki jo vrti Freud - in predstavljajte si sanje, ki jih interpretira James Bond ali pa Jason Bourne. To je Izvor, epski puzzle, v katerem se prižigajo in ugašajo Matrica, Mračno mesto, eXistenZ, Vročina, Kocka, Mulholland Drive, Dreamscape, Misija nemogoče in Lost, pa tudi Nolanovo minulo delo, predvsem njegovi mindtripi Zasledovanje, Memento in Skrivnostna sled, toda to niso ključi, ampak le reminiscence, na pol pozabljeni spomini, ki vse skupaj - sanje, spomine, mindtripe, non sequiturje - le še dodatno komplicirajo, tako da med človekom, ki sanja filme, in človekom, ki snema sanje, ni več nobene razlike. Sanje imajo toliko blokad, toliko požarnih zidov, toliko obrambnih mehanizmov, toliko časovnih pasov, toliko ilegalnih emocij, toliko koreografiranih zgostitev, toliko zajčjih lukenj in toliko antigravitacijskih pasti, da lahko vanje pride le film. Film lahko sanjam ukrade kako idejo, toda večja mojstrovina je, ko jim kako idejo podtakne ... ee, inceptira. Ko boste gledali Izvor, to state-of-the-art glorifikacijo moči filma, se boste spraševali, kdo sanja v sanjah, kdo se zbuja v sanjah-v-sanjah, kaj od tega, kar je spremenilo sanje, se je zares zgodilo, čemu lahko bolj zaupamo, sanjam ali filmom, zakaj se najbolj emocionalno spominjamo reči, ki se niso zgodile, zakaj se svet podre vsakič, ko se zbudimo, zakaj se vedno zbudimo sredi najboljšega filmskega prizora in zakaj so filmi dvakrat izgubljene Evridike, zato nikar ne pričakujte, da vam ga bom ovajal - ne, tako je dober in luciden in izjemen, da bi že povsem banalno razkrivanje najbolj osnovnega zapleta, kaj šele kakih detajlov, skrivnosti in spoilerjev, vaš užitek le pokvarilo. To je film, o katerem nočete vedeti ničesar, dokler ga ne vidite. Podobno je s sanjami: nikoli ne veste, kaj vas čaka - in kaj boste dobili. Bi sploh zaspali, če bi vedeli, da vas čaka kak na pol pismeni slovenski film? In trik Izvora je prav v tem, da skuša priti v sanje filmov. Vse, kar vam lahko razkrijem, je le to, da v njem igrajo Leonardo DiCaprio, Joseph Gordon-Levitt, Ellen Page, Tom Hardy, Marion Cottilard, Cillian Murphy, Ken Watanabe, Dileep Rao, Michael Caine in Pete Postlethwaite - če ima film prihodnost, potem je prihodnost njihova. Če je nima, potem višje ne bodo nikoli več. In če je nima, potem ima film svoj izvor na koncu, ne pa na začetku.