Boris Vian: Srceder

+ + +

Dežela iz besed

Srceder je močno odhakljan roman. Takšnih danes ne delajo več, niti zahecni pisci ne. Pozna se mu, da je bil napisan - in to na hitro, Vian je napisal po enega na leto, ob scenarijih, šansonih, dramoletih, posvečanju kriminalnemu žanru, preden je pred svojim 40. letom umrl - v času radikalnega modernizma in malo tudi splošne zmage psihoanalize, v času po omilitvi odporov nanjo, s čimer je lahko postala žlahten predmet smešenja in pretiravanja. Jacquemort je namreč psihiater, ki pride bogve od kod v čudno zagovedno podeželje, kjer mlatijo vajence, tudi na njihovo zadovoljstvo in ne samo njim v dobro, kjer župnik uprizarja zadeve, za katere bi težko rekli, da imajo kakršnokoli zvezo z religijo, to je bolj oglaševanje luksuza in bogastva s srednjeveškimi, arhaičnimi gledališkimi triki, boksa recimo z mežnarjem ali priklicuje dež, uspešno, seveda. To je proza, v kateri živali govorijo, kjer služkinje raje fukajo kot kramljajo, posebej še o lastni preteklosti, moški po oploditvi odidejo na morje, na veliko zadovoljstvo žena, te se bolestno navežejo na svoje otroke in jih hočejo po najboljših močeh obraniti pred čisto vsem. Vidimo potem, kako pogubne posledice imajo po najboljših močeh izpeljani slabo premišljeni vzgojni postopki; otrokom pristrižejo krila in jih zaprejo v kletke, zatrejo njihove letalne sposobnosti, vse to.

Zdi se, da se Vianovo pisanje ves čas izmika; ko mislimo, da že razbiramo ključ, da smo ugledali zakonitosti fiktivnega sveta, s katerim de(kon)struira to našo realnost, se zmuzne v pretiravanje in fantastiko; ko začnemo uživati v premeščanjih, ki jih kar mrgoli, od združevanja imen - recimo za mesece - do analize, do imitacije cele vrste poimenovanj za floro in favno, se nam vedno znova izmakne, spremeni ravnino jezikovnega preloma in odbleska. Tako imamo občutek, ki ga nasploh pušča več kot pol stoletja stari radikalni zafrkantski in igrivi modernizem, da so stvari predozirane, da so včasih tudi malo samonamembne in samozadostne, da je nebrzdana izmišljija že tudi raztreščena in neusmerjena, disperzna, tudi neselektivna in prebohotna. Srceder tako danes beremo kot sorodnika queneaujevskih vaj v slogu, ki se z vso duhovitostjo in morda tudi ne največjo natančnostjo loteva na novo odkrite psihike; skoraj simptomatično je, da je psihiater, s pomočjo katerega gledamo na svet nonsensa in premaknjenih zakonov, brez lastne substance, vendar ne na tisti srečni in pozorni vzhodni način, bolj gre za karikaturo, ki zato zlahka in vedno bolj sodeluje v nedelih okolice, ta pa je itak čisto premaknjena. Igriva, radikalna, malce postarana proza, ki se ekstatično predaja sama sebi. In bralcu, če je za to.