29. 7. 2010 | Mladina 30 | Kultura | Film
Tri
Aleksandar Petrović Bata Živojinović, Kole Angelovski, Stole Arandjelović, Dragomir Bojanić, Ali Raner
Aleksandar Petrović, eden izmed kraljev jugoslovanskega filma, ki je v šestdesetih letih snemal tako dobre filme kot Truffaut, Godard, Antonioni, Bertolucci, Fellini in Bergman, je snel socrealizmu glavo, partizanščini junfer, konformizmu optimistični elan, partijski statistiki karizmo, malemu človeku večni nasmeh, nasmehu filme, filmom srečo, sreči žensko, ženskam obleko, moškim stahanovski heroizem, stahanovskemu heroizmu pa seksapil. Nobenega tuširanja. Nobenega tekočega mila. V filmu Tri, ultimativni odisejadi vojne mentalitete, je s paničnim, agoničnim, ekstatičnim begom Bate Živojinovića, ki ga zasleduje truma nemških vojakov, Hollywoodu pokazal, kaj vse počne človek, ko mu življenje visi na nitki, in kaj je to »run for life«: pod ovco se skriješ, se k njej panično priviješ, okleneš se je, ker ni tam daleč naokrog ničesar razen brisanega prostora. Niti slapa. Niti odtočnega kanala. Za travne bilke se skriješ, pa ne zato, ker misliš, da se te ne bo videlo, ampak zato, ker ti ne preostane nič drugega - ker pač upaš, da je nevidnost zadnja nitka, na kateri še visi življenje. Nevidnost se je pod komunizmom izplačala. Ni čudno, da je imela partija Petrovića za mizantropa, ki je podlegel zahodnemu pesimizmu. In ni čudno, da je bil film Tri, posnet leta 1965, nominiran za tujejezičnega oskarja - tako kot Petrovićevi Zbiralci perja, posneti dve leti kasneje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.