29. 7. 2010 | Mladina 30 | Kolumna
Bavčar
Iz višin slave v nižine pohlepa
© Tomaž Lavrič
Igor Bavčar je impozantna figura, ki se je v zadnjih dvajsetih letih redno dvigala na površje javne pozornosti. Dolgo praviloma pozitivno, zadnjih nekaj let pa klavrno, morda celo kriminalno.
Povezan je z različnimi obdobji in fenomeni. Najprej je bil marksist, čeprav manj doktrinaren kot skupina, v kateri je nastopal. V času demokratičnega vrenja pred osamosvojitvijo je postal oboževan ljudski tribun; vodil je odbor za obrambo četverice in to so bili njegovi zvezdni trenutki. Zelo se je izkazal kot notranji minister; »njegova« policija je igrala ključno vlogo v desetdnevni vojni. Potem je sledilo obdobje Bavčarja politika, naposled pa vkorakanje ali beg v gospodarstvo. To zadnje obdobje ga bo pripeljalo pred sodišče.
Tako lahko rečemo, da je bila njegova kariera kljub nekaterim občasnim sumom (orožarska afera) dolgo predvsem čas delovanja v javno dobro, ki pa se je naposled sfižilo v delovanje za lastni žep.
Težko je reči, kaj vse je vplivalo na to padajočo krivuljo. Bavčarja je, enako kot mnoge člane naše politično-gospodarske elite, nosil buren čas spreminjanja sistema, državnosti, družbenih navad in tudi vrednot. To je bil čas, v katerem je bilo za ambiciozne, kolikor toliko sposobne, pa tudi brezobzirne ljudi veliko priložnosti. Za nazaj lahko rečemo, da je Bavčarja nenehno spremljalo hlepenje po moči, denarju in najbrž tudi ugledu. Za zdaj mu je, kot se zdi, ostalo samo sumljivo obilno premoženje.
Po Odboru in notranjem ministrovanju ni nikoli več priplezal čisto v ospredje, vendar je ostal štrleča figura. Fascinanten je po malem že fizično: dva metra višine, telo medveda, težek glas, velika in navadno pametno govoreča glava na nogah, ki so glede na prsni koš nekam šibke, a še vedno dovolj dobre za solidno košarko. Taka telesnost je za človeka, ki ima nekaj v glavi in hoče uspeti, prednost. Bavčar je ambicije imel, znal se je prilagajati in znal si je ustvarjati priložnosti. Njegove zasluge za osamosvojitev bodo ostale trajne in kasnejši madeži jih ne morejo izbrisati.
Toda z bremenom slave, pridobljene v tako zgodnjem obdobju, je težko živeti. Bavčar je bil, gledano od zunaj, vse do konca politične kariere uspešen in vpliven politik, med drugim minister za evropske zadeve v pomembnem času pogajanj o vstopu v EU. Toda to mu je bilo očitno premalo. Ko je bolehni in politike naveličani Janez Drnovšek odločil, da ga bo na premierskem stolčku nasledil Rop, ne pa Bavčar, je politiko zapustil in vkorakal v gospodarstvo, v mehko postlano posteljico Istrabenza. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj bi bilo, če bi se Drnovšek odločil drugače. Če se spomnimo, kako štorasto je vodil vlado Rop, bi lahko bil Bavčar morda prav dober premier. Toda če pomislimo na njegovo ravnanje z Istrabenzom, lahko znova rečemo, da je bil pokojni premier moder politik.
Prestop so pospremila nemajhna pričakovanja; Bavčar je veljal za dobrega organizatorja, za maherja z odličnimi političnimi zvezami. Iz teh lastnosti in Istrabenzove dotedanje uspešnosti bi se moral po prevladujočem prepričanju roditi uspeh. Zgodilo se je nasprotno. Bavčar je, kot pravi neki njegov nekdanji tovariš, v praksi vzel kapitalizem tako, kot ga je nekoč slikal komunizem: kot prekladanje denarja, izkoriščanje, ustvarjanje priložnosti za osebno bogatenje. V svojem menedžerstvu ni videl skrbi za dolgoročno rast podjetja, ampak umetnost premeščanja premoženja in denarja, prekupčevanja, hazardiranja. Z Istrabenzom je pravzaprav ravnal kot značilen predstavnik finančnega kapitala; kar je ta storil za izbruh globalne krize, je Bavčar za polom Istrabenza.
Podjetje je shiralo, Bavčar osebno pa je obogatel in skupaj s Šrotom postal slovenski tajkun številka ena. Pri tem je še zdaj odprto vprašanje, ali je prav, da je politika (Lahovnik in drugi) preprečila Bavčarjev prevzem Istrabenza tako, da je ustavila reprogramiranje bančnih posojil. Ekonomisti v glavnem mislijo, da je to usodno prizadelo Istrabenz, hudo pa tudi banke, in da bi moralo Bavčarjeve nezakonite posle preprečiti in kaznovati pravosodje. Toda če bi čakali nanj, bi Bavčar (enako kot Šrot) še zdaj sedel na svojem stolčku, še naprej delal škodo, prekladal milijone in zakrival sledove. Vsaj tako pomemben kot ekonomski je bil v tem primeru družbeni, moralni, pa tudi politični vidik. Če bi vlada ostala negibna, bi molče dopustila, da se velik del lastniške strukture v državi zgradi na mahinacijah in izigravanju zakonov. Potrdilo bi se, da je Slovenija kritično brezpravna država, javnost pa bi bila še bolj prepričana, da ena pravica velja za mogotce, druga pa za kurje tatove.
Bavčar, obvladan, miren, a vedno zbujajoč vtis, da se mu v glavi kar naprej vrti program hladnega preračunavanja vseh mogočih plusov in minusov, iz katerih potem nastajajo trenutku primerna prepričanja (v tem zelo spominja na Janšo), nas lahko navdaja s tesnobo. Ne toliko kot konkreten posameznik, ne toliko kot primer nezdravega prepleta politike in gospodarstva, ampak predvsem kot poosebljenje degradacije slovenske politekonomske elite, ki politiko in posle vedno bolj jemlje kot nekaj, kar je namenjeno samemu sebi in ima malo ali nič zveze z javno koristjo in blaginjo. Našim bavčarjem manjka elementarne dobronamernosti. Take jih je pomagal delati tudi neoliberalni duh časa, ki smo ga srkali iz tujine, tudi ob pomoči Evropske unije.
Pri Bavčarju je najbrž deloval še fenomen osamosvojiteljskega zaslužništva, zelo razvit npr. pri političnem metuljčku Ruplu; mnogim ljudem, ki so se med osamosvajanjem izkazali, se zdi, da za to niso bili dostojno poplačani. Več ljudi s takim sindromom je v desnem političnem taboru, kamor se po polomu z Istrabenzom z Janševim blagoslovom morda zateka tudi Bavčar. Stara prijateljstva včasih preživijo.
Kakorkoli, v našem nesrečnem junaku se je polagoma sestavila kombinacija, ki ga je najprej dvignila skoraj do neba, zdaj pa ga grozi poslati v pekel: osebna prodornost, zgodnja slava, želja po moči in denarju, razočaranje v politiki, v roke položeni Istrabenz, grabežljivi duh časa, ki je bankam zmešal pamet, posameznikom z manj tanko vestjo pa dovolil verjeti, da je pohlep vrlina.
Ranjeni in zaloteni Bavčar, ki je spravil v stisko mnoga podjetja in številne ljudi, se zdaj brani tako, kot je v njegovi naravi: napadalno, z obtožbami na vse strani, z najemanjem dobrih odvetnikov. To bo za marsikatero ime v politiki, zlasti levi, od koder je bil Bavčar na pol izgnan, kočljivo sojenje. Obtoženec bo skušal za sabo potegniti še koga.
Tudi to po svoje spada v mozaično zgodbo o tem človeku iz več kosov, ki nas zdaj, ko mu gre za nohte in je najbrž na koncu svoje kariere, navdaja z mešanimi čustvi. Malo nam je prav, da bo za slaba dejanja najbrž kaznovan in da bo morda celo ob del denarja, malo nam ga je žal, kot nam je lahko žal vsakega zavoženega talenta. Tragična figura pa ni; v težave je zlezel s svobodno voljo in brez dobrih namenov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.