Lojze Kovačič: Zrele reči

+ + + + +

Posthumna izdaja največjega modernega romanopisca na Slovenskem.

Lojze Kovačič (1928-2004) je svoj zadnji roman pisal med letoma 1990 in 2001. V obliki dnevnikov in z vsebino romanesknega junaka je sicer formalno nedokončan, a vendar popoln - avtor je namreč beležil bivanje svoje betežne starosti, ki se je pač ustavilo s hudo boleznijo, ko je odložil peresnik.

Avtobiografska persona je antijunak, saj sploh ne rabi več dejanj in odnosov, piše torej iz nič. Slovenski literati so sicer popularni, čaščeni in v družbi iskani, Kovačič pa je odmislil zunanji svet. »Vožnja z avtobusom je moj edini zunanji stik z ljudmi (...) Vesel sem, da nisem javna oseba, in malokdo, mogoče le deset ljudi ve, s čim se ukvarjam.« Šel je še korak naprej, ko je ubijal svojo avro: »Zavedal sem se, da slabo pišem. Ko sem pisal, sem koristno ubijal čas. Potreboval sem denar.« In razvil popolni nihilizem: »Z vsako uro pisanja izgubim tri dni življenja.« A hkrati je bival kot prazni slehernik, ko je od šestih zvečer pa do konca sporeda buljil v televizijo.

V čem se potemtakem loči genialni umetnik od sodobnega medijskega potrošnika, ki je samo še podaljšek ekrana? - Kovačič je pisal v bolečini; ko so po stolpnicah pogasnile luči, je on namesto v sen prestopil v svet branja in pisanja. Ker se je umikal iz družbe, je razvil sposobnost opazovanja. Tam, kjer bi kdo drug čakajoč na avtobusni postaji umrl od dolgočasja, je on uziral sociološke prereze mesta. In na novo premišljeval o izkušnji šestdesetletnega gostovanja na Zemlji.

S prižgano cigareto in presunljivo vivisekcijo psihologije reveža spominja na eksistencialista Camusa, vendar z nasprotno perspektivo: »Sveta nisem sprejemal od zunaj navznoter, ampak iz sebe od znotraj.« Rojen v Baslu, potem pa živeč v Ljubljani se je poigraval z mislijo, da bi ga še enkrat obiskal in tam umrl; ne, bila bi kič zgodba. Drugače pa prost hrepenenja po tujih krajih: »V tujini že živim. Nisem doma. In doma ne bi bil nikjer.« Pač, njegov dom je bila literatura. Kovačič je bival kot Pisatelj, ne po poklicu, ampak po vokaciji.