WikiLeaks

Kako karizmatična spletna stran WikiLeaks - strah in trepet sodobnih vlad, korporacij, bank in institucij - skrbi, da strogo zaupni dokumenti postajajo javna dobrina

Vojna v Afganistanu je torej zavožena in izgubljena - tako kažejo strogo zaupni vojaški dokumenti, ki jih je nedavno objavila spletna stran WikiLeaks (Afghan War Diaries). Ameriški New York Times, britanski Guardian in nemški Spiegel, ki so ekscerpte, povzetke in komentarje teh dokumentov alias »Afganistanskih protokolov« objavili nekaj dni kasneje, so dali s tem »disidentskemu«, »gverilskemu« spletnemu razkritju težo ali, bolje rečeno, objava v klasičnih medijih, kot je New York Times, je dala kredibilnost izvirni objavi na spletu. New York Times je dal kredibilnost spletni strani WikiLeaks. To zveni logično in samoumevno, pa ni. Daleč od tega. V resnici je bilo ravno obratno: klasični, analogni, tiskani mediji so si skušali vrniti kredibilnost z objavo tajnih dokumentov, ki jih je izbrskal in objavil spletni medij. WikiLeaks je dal kredibilnost New York Timesu.
Jasno, navzkrižna, sinhronizirana, multimedijska objava »Afganistanskih protokolov« je bila dobra reklama za spletno stran WikiLeaks. In jasno, »Afganistanski protokoli« so bili lepa priložnost za klasične, analogne, tiskane medije, da ponovno odigrajo vlogo - informativne, moralne ipd. - avtoritete in da vsaj za hip ponovno zaživijo v skladu z dobrim starim sloganom Če ni objavljeno v New York Timesu, potem se ni zgodilo. Kar seveda pomeni, da so klasični, tiskani mediji dobili priložnost, da so spletnim medijem rekli: Vidite, še vedno nas potrebujete! Še vedno potrebujete našo avtoriteto! Še vedno potrebujete našo verodostojnost! Informacije - magari tajne, strogo zaupne, kontroverzne ipd. - še vedno potrebujejo našo verodostojnost in našo avtoriteto!
Težava je le v tem, da je s to sliko - in s tem sporočilom klasičnih, tiskanih medijev - nekaj hudo narobe. Ne drži skupaj. Za začetek, množice tajnih vojaških dokumentov ni pridobil klasični, tiskani medij, ampak spletni medij, WikiLeaks. Kar pomeni, da je spletni medij opravil delo, ki bi ga moral v normalnih okoliščinah opraviti klasični, tiskani medij. Še več: to pomeni, da je spletni medij opravil delo, ki ga klasični, tiskani mediji niso več sposobni opraviti. Pa ne le da ga niso več sposobni opraviti iz ideoloških, uredniško-političnih razlogov (veliki mediji a la New York Times so zaradi svoje previdne, političnokorektne, patriotsko-provojne uredniške politike stalno bežali pred resnico iraške in afganistanske vojne), ampak tudi iz povsem praktičnih razlogov: hej, kako naj tiskani časopis objavi 92.000 strogo zaupnih vojaških dokumentov? Ne more. Spletni medij jih lahko. In to vseh 92.000. Resnica je spremenila dimenzije, tako da je zdaj večja kot kadarkoli. Spletni mediji so jo povečali.
Okej, kako velika je sploh zdaj resnica o afganistanski vojni? Poglejmo z druge strani: kaj novega smo v teh tajnih dokumentih - v tem mozaiku katastrofe - izvedeli o afganistanski vojni? Nič ravno pretresljivo novega. Izvedeli smo, da je veliko civilnih žrtev, da v ameriških »kirurških« napadih umre veliko otrok, da je veliko žrtev »prijateljskega ognja«, da civilne žrtve pogosto prikrivajo in da so preiskave pokolov civilistov navadno sfrizirane, da posebne enote za sabo puščajo pokole, da pakistanska varnostno-obveščevalna služba ISI in pakistanska vojska skrivaj podpirata in servisirata talibanske upornike (pa četudi Pakistan od Amerike vsako leto dobi milijardo dolarjev za boj proti talibanizmu), da daljinsko vodena letala drones niso tako precizna in učinkovita, kot pravijo (in da je napadov s temi letali vse več), da ameriški vojaki umirajo povsem po nepotrebnem, recimo na zakotnih lokacijah, kjer nimajo kaj iskati, da je afganistanska policija skorumpirana in v postelji s podzemljem, da obstaja Task Force 373, tajni ameriški »oddelek smrti«, ki ima na svojem seznamu tarč, godnih za odstrel, okrog 2000 oseb in ga gosti nemška vojaška baza, da ameriške racije potekajo brez pravne podlage in tako dalje.
In zdaj se vprašajte: je to kaj novega? Ne. Vsi ti dokumenti le potrjujejo to, o čemer so vsa ta leta poročali spletni mediji - točno, spletni, ne tiskani mediji. Predvsem pa ne ameriški tiskani mediji. Še celo najbolj dramatični deli, recimo Task Force 373 in tajno sodelovanje med Pakistanom in talibani, niso nič novega. Nova je kvečjemu globina sodelovanja med Pakistanom in talibani. Vse drugo je bolj ali manj že-videno in že-slišano. Ergo: strogo zaupni vojaški dokumenti so potrdili verodostojnost in avtoriteto spletnih poročil, spletnih medijev in samega spleta. Pa vendar je to, kar je storil WikiLeaks, prelomno, tektonsko in neprecenljivo - hkrati je udaril s kompletno zgodovino afganistanske vojne, z rekordno množico tajnih vojaških dokumentov, ki ne puščajo nobenega dvoma, da je afganistanska vojna velik neuspeh. Ali bolje rečeno: resnica o afganistanski vojni je udarila s silovitostjo, subverzivnostjo in indiskretnostjo interneta. Večjega in boljšega pritiska na gospodarje vojne si ne znamo predstavljati.
In dalje: če veliki mainstream časopisi, kot je New York Times, še vedno mislijo, da utelešajo medijsko avtoriteto, verodostojnost in moralo, kako to, da je potem »globoko grlo« - vojaški insajder, whistleblower, menda Bradley Manning, mladi obveščevalec, baziran v Iraku - strogo zaupne vojaške dokumente izročilo spletnemu mediju, ne pa kakemu klasičnemu, tiskanemu mediju? Zakaj jih je raje izročilo WikiLeaksu kot pa New York Timesu? Očitno iz preprostega razloga: »globoko grlo« ni verjelo, da bo New York Times te dokumente objavil - ali pa da jih ne bo objavil brez hude uredniške samocenzure, brez mehčanja in brez ostrih dramaturških rezov. »Globoko grlo« je torej hotelo, da na plano pride resnica vseh teh tajnih vojaških dokumentov - resnica afganistanske vojne. In New York Times, ki je pred leti na dolgo in široko zagotavljal, da ima Irak enormne količine orožja za množično uničevanje, o katerem potem ni bilo ne duha ne sluha, ni ravno vlival zaupanja - če bi »globoko grlo« vojaške dokumente izročilo New York Timesu, bi tvegalo friziranje in kompromitiranje resnice o afganistanski vojni. Tega pa ni hotelo.
New York Times - pojem klasičnega, analognega, tiskanega medija - se mu ni zdel niti verodostojen niti avtoriteta. Spletna stran WikiLeaks se mu je zdela verodostojnejša. In večja avtoriteta. Pred leti, ko še ni bilo interneta, je bilo kakopak drugače: ameriška »globoka grla« so imela le eno možnost - da strogo zaupne dokumente izročijo tiskanim medijem, recimo New York Timesu ali pa Washington Postu. Ne pozabite: »globoko grlo« (William Mark Felt) je insajderske, strogo zaupne podatke o aferi Watergate in Nixonovem zlorabljanju oblasti posredovalo Washington Postu, drugo »globoko grlo« (Daniel Ellsberg) pa je tako imenovane »Pentagonske dokumente« alias »Pentagon Papers«, ki so razkrili resnico o vietnamski vojni, posredovalo New York Timesu in ta jih je spremenil v dolgo, eksplozivno nadaljevanko, ob kateri se je Pentagonu in Nixonu kar vrtelo od zgroženosti in besa. Tokrat za »največji pobeg vojaških dokumentov v vojaški zgodovini Amerike« ni poskrbel klasični, tiskani medij, ampak splet. Zgodovina se je vrnila - vsa zgoščena, cinična in udarna, z več obrazi kot Bog.
Pentagonski dokumenti
Robert McNamara je leta 1967 sedel v svojem naslonjaču in se zadovoljno muzal. Le kaj se ne bi! V Vietnamu je bila na sporedu vojna, on pa je bil ameriški obrambni minister. Počutil se je kot bankovec za milijon dolarjev. Prepričan je bil, da mu je vse kristalno jasno in da je vietnamska vojna čista kot solza. McNamara, idealni tehnokrat, prototip nove ameriške racionalnosti in učinkovitosti, ki je med II. svetovno vojno - kot prostovoljec pri Statistični kontroli ameriških zračnih sil - pomagal izračunati, kako zbombardirati 67 japonskih mest, da bo umrlo čim več ljudi in da bo povzročena čim večja škoda, ki je po vojni - kot whiz kid - pristal na čelu Forda, je po letu 1961, ko ga je predsednik John F. Kennedy postavil za obrambnega ministra, Pentagon in vojsko menedžiral kot korporacijo, kar pomeni, da je bil mojster poslovnih načrtov, da je mahal z grafi, s statistikami in preglednicami in da je zelo dobro izračunal, kaj morajo početi, da bo na enega padlega Američana prišlo čim več padlih Vietnamcev.
Toda Robert McNamara ne bi bil Robert McNamara, če se ne bi hotel počutiti kot milijonski bankovec z razgledom. Neposrednih prenosov vojne tedaj še ni bilo in za malo se mu je zdelo, da bi vsak teden skočil v Vietnam pogledat, kaj se dogaja. Zato si je zaželel, da mu vietnamsko vojno prinesejo domov. In to priporočeno. Samo za njegove oči. In še preden je okno ujelo zadnji žarek somraka, je v svojem drugem domu formiral ekipo z jasno misijo: fantje, napišite mi poročilo o ameriški politiki v Vietnamu! In analitiki - fantje iz krogov navznoter - so začeli pisati zaupno poročilo o vietnamski vojni, ki je temeljilo izključno na arhivskem gradivu in tajnih dokumentih Pentagona, CIE in Bele hiše. Toda pisanje se je vleklo skoraj dve leti: ko je bilo poročilo končano, zvezano, opremljeno z napisom »Top Secret« in na mizi Roberta McNamare, se je pisal že januar 1969. Samemu poročilu bi zavidal celo Tolstoj, saj je bilo zajetnejše od Vojne in miru. Soba z razgledom pač. Poročilo, naslovljeno »Odnosi med Ameriko in Vietnamom 1945-1967«, je štelo 7000 strani. Dva milijona in pol besed. Strogo zaupno!
McNamara je sijal. Dobil je več, kot je pričakoval, hočem reči, dobil je več, kot je obljubljal naslov. Odnosi med Ameriko in Vietnamom so bili analizirani do maja 1968, do začetka prvih mirovnih pogajanj v Parizu. Tajno poročilo je dal razmnožiti le v petnajstih primerkih, toda tedaj ni niti slutil, da ga je dal razmnožiti v petnajstih primerkih preveč. Razgled je bil pač predober. Ali natančneje: 13. junija 1971 je začel New York Times poročilo na lepem objavljati. Kot nadaljevanko, ki naj bi štela deset delov. Feljtonu so rekli »Pentagon Papers«. Po naše: »Pentagonski dokumenti«. Boljšega naslova si ne bi izmislil niti McNamara. Iskreno rečeno - niti Tolstoj ne. Ne brez razloga: v »Pentagonskih dokumentih« ni bilo miru, le vojna. Feljtonizacijo strogo zaupnega poročila o vietnamski vojni je Amerika strastno požirala - in čakala na novo nadaljevanje. Pentagon in Bela hiša pa sta bila v popolnem šoku. Kdo je izdal? Bilo je tako, kot da bi na Ameriko priletela bomba - iz Vietnama.
»Pentagonski dokumenti« so razkrili:
* da so hoteli Američani z non-stop bombardiranjem zlomiti voljo Vietnama, da niso imeli pojma, v kaj se spuščajo,
* da niso vedeli, kaj bo vojska tam sploh počela in koliko vojske bodo sploh potrebovali,
* da so jo ves čas le brezglavo kopičili in da je general William C. Westmoreland, ki je obljubljal, da bo s svojo strategijo search-and-destroy sovražnika uničil že do konca leta 1967, vsak dan naročal nove in nove tisoče vojakov, ne da bi kdo točno vedel, zakaj,
* da je bilo leta 1966 v Vietnamu že 542.000 ameriških vojakov, ne da bi predsednik Lyndon B. Johnson o tem obvestil ameriško javnost,
* da so bili kongres, mediji in javnost v očeh predsednika in njegove vojske le izdajalski, nevedni, iracionalni sovražniki, ki ne zaslužijo niti rešpekta, kaj šele informacij,
* da ameriški predsednik z vojaškega vidika ni bil dovolj pogumen, da bi vojno v Vietnamu dobil, pri tem pa je vedel, da z načrti, ki mu jih je servirala vojska, te vojne ne bo mogel dobiti,
* da so bili katastrofalno slabo obveščeni,
* da med ameriškim veleposlanikom v Vietnamu in ameriško vojsko tako rekoč ni bilo stikov,
* da so sovražnika mastno podcenili,
* da o številu vietkongovcev niso imeli pojma,
* da so letalska bombardiranja temeljila na povsem napačni presoji in da so tarče za bombardiranje določali v Washingtonu, ki s sliko ni bil ravno na tekočem,
* da bombardiranje severnovietnamske industrije ni dalo rezultatov in da je bilo kolosalna zabloda,
* da so severnovietnamsko vojsko, ki je bila parkirana v Laosu, skrivaj bombardirali z letali, ki so imela laoške nacionalne oznake, ali pa s civilnimi letali družbe Air America, ki je bila v resnici le krinka CIE,
* da so ugrabljali severnovietnamske civiliste,
* da so se komunisti množično infiltrirali v Južni Vietnam, ne da bi Američani to sploh opazili,
* da je McNamara kljub dvomom o vojni strategiji odobril eskalacijo vojne, pa četudi je sam odkrito dvomil o možnosti ameriške zmage v Vietnamu.
In tako dalje. Ko so »Pentagonski dokumenti« bušnili v javnost, se je Pentagon takoj obrnil na javnega tožilca: objavljanje »Pentagonskih dokumentov« je treba takoj prepovedati! Javni tožilec je že naslednji dan, 14. junija, prikimal: ustavite objavljanje in dokumente takoj vrnite v Pentagon! New York Times mu ni ustregel. Javni tožilec je dodal: sodili vam bomo kot špijonom! Ni pomagalo. Petnajstega junija je newyorški sodnik New York Timesu začasno prepovedal objavljanje tajnih dokumentov. Pa jih je začel objavljati Washington Post. No, obe okrajni sodišči, v New Yorku in Washingtonu, sta vendarle dovolili objavo. Iz dveh razlogov. Prvič, v imenu svobode tiska, ki jo jamči prvi amandma ameriške ustave. In drugič, nobenega dokaza ni bilo, da objava »Pentagonskih dokumentov« ogroža nacionalno varnost. Pentagon je ponorel in se pritožil, zato je zadeva romala na vrhovno sodišče, to pa je 26. junija le ponovilo razsodbe nižjih sodišč. Tisk je dobil vojno z nacionalno varnostjo in s politično cenzuro.
Dva dni kasneje je 40-letni Daniel Ellsberg, bivši marinec, uslužbenec Pentagona in eden izmed mnogih koavtorjev tajnega poročila, imenovanega »Pentagon Papers«, javno razkril, da je bil on »globoko grlo« - da je potemtakem on ta, ki je medijem posredoval »Pentagonske dokumente«. Zakaj? Ker je med prebiranjem tajnega poročila ugotovil, da je vojna nemoralna, da je nesmiselna in da jo je treba takoj končati. Ker pa mu o tem ni uspelo prepričati nekaterih senatorjev, je poročilo izročil medijem. Ellsberg, ki ga je Henry Kissinger, tedaj še Nixonov svetovalec za nacionalno varnost, razglasil za »najnevarnejšega človeka v Ameriki«, se je potem vdal oblastem, ki so ga iskale zaradi »zarote, kraje vladne lastnine in kršitve zakona o vohunstvu«. A tudi s sojenjem ni bilo nič. Sodišče je dve leti kasneje primer opustilo, med razlogi za opustitev pa navedlo tudi kiks Nixonove Bele hiše, ki je dala med zbiranjem dokazov proti Ellsbergu skrivaj vlomiti v pisarno njegovega psihiatra. Toda do tedaj so bili »Pentagonski dokumenti« že kronski dokaz, da je vietnamska vojna res le zabloda, ki jo je treba čim prej končati. In kongres je začel - pod vplivom »Pentagonskih dokumentov« - naglo krčiti vojaški proračun.
Tudi sam Robert McNamara je kasneje - v avtobiografiji in še posebej v dokumentarcu The Fog of War - kategorično priznal, da so Vietnamce napačno ocenili, da so precenili njihove geopolitične pretenzije in nevarnost, ki jo je za Ameriko pomenil Severni Vietnam, da so na Vietnamce in njihove voditelje gledali le skozi svoje oči, le skozi svojo zmotno, pristransko, slabo informirano optiko, da so videli le to, kar so verjeli, da o vietnamski zgodovini, kulturi in politiki niso imeli pojma, da se kompleksnosti vietnamske notranje politike niso zavedali, da so podcenili motivacijsko moč nacionalizma, da so mislili, da je Amerika vsevedna in vsevidna, da torej najbolje ve, kaj je v interesu te ali one države, da se niso zavedali omejenosti sodobne vojaške tehnologije in sodobne vojaške doktrine, da so bile njihove akcije in operacije nesorazmerne, da so delovali skrivnostno, namesto da bi Američanom - sponzorjem tega podjetja - pred eskalacijo vojne predstavili vse fakte. »Nimamo od Boga dane pravice, da vsako nacijo oblikujemo po svoji podobi,« še toliko bolj, ker se v mednarodni politiki včasih pojavijo težave, za katere ni takojšnje rešitve, to pomeni, »da je treba včasih shajati z nepopolnim, neurejenim svetom«. Ko ga je predsednik Johnson na začetku leta 1968 odrezal, je dobil bogato odpravnino: postal je direktor Svetovne banke, tako da je lahko začel perverzno neoliberalno menedžirati ta »nepopolni, neurejeni svet«.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči