Hibrid

za

Družinski film.

Pa poglejmo, kaj je novega v tistem delu privatnega sektorja, v katerem ni nikoli kriz, izgub in recesij - poglejmo torej, zakaj farmacevtska industrija živi v večni blaginji. Clive (Adrien Brody) in Elsa (Sarah Polley), genialna, tako rekoč zvezdniška doktorja, specialista za genetiko, DNK, splice in ustvarjanje umetnega življenja, sta prihodnost farmacevtske korporacije, ki jima v samem srcu privatnega sektorja dodeli ultimativni privatni laboratorij, kocko neogotske in neoliberalne klavstrofobije, v kateri lahko počneta, kar hočeta - in natanko to tudi počneta. Najprej eksperimentirata z živalskimi proteini, potem pa v ta primitivni koktajl arogantno kapneta malce človeške DNK - in »rodi« se Dren (Delphine Chanéac), inteligentna, manekenska deklica s krili, ki spreminja spol in ki raste tako hitro kot njun starševski nagon. Ko jo odpeljeta na osamljeno kmetijo, kjer jo vzgajata kot svojega otroka, to redefinira tako družino kot starševstvo, tako materinstvo kot očetovstvo, tako moralo kot seksualno politiko, tako tretjega Osmega potnika kot Eraserheada. Kateri žanrski filmi so najboljši? Tisti, ki gredo dlje, kot zahteva žanr, ki mu pripadajo. In trik ni v tem, da sam žanr sprevrnejo ali da kršijo kanonizirana pravila, ampak v tem, da do skrajnosti izkoristijo potencial samega žanra. Hibrid, ki ga je posnel vedno lucidni Vincenzo Natali, avtor kultne Kocke, bi se lahko ustavil pri posodabljanju in reimaginiranju Frankensteina, pri presajanju zgodbe o »norem« doktorju in njegovi kreaturi v kontekst genetskega inženiringa, toda na točki, na kateri se pošast običajno obrne proti svojemu kreatorju, prebije zvočni zid in Frankensteina odpelje do ojdipskega konca - iz Frankensteina potegne tisto, o čemer sam Frankenstein ni hotel nič vedeti in česar prejšnje revizije Frankensteina niso hotele videti. Tako srhljivo. In obenem tako logično. Nič, najbolj srhljive reči so najbolj logične.