Fadila Nura Haver: Ko umrem, naj se smejem

+ + + +

Smeh blizu obupa

Črni humor je nedvomno eden glavnih izvoznih bosanskih artiklov, zdi se, da gre za avtohton, endemen in učinkovit defenziven pojav, ki je na poseben način reguliral delovanje skupnosti in bil, kot preberemo recimo pri Jergoviću, tudi navznoter represiven, regulativen, vendar prizanesljiv in skoraj sprijaznjen, čisto drugače od recimo slovenskega zavidanja in privoščljivosti. Tudi zato je ta skupnost bolj prožna in razgibana, v njej zaradi tesnejše povezanosti, kjer vejo vsi vse o vseh, ti pa tega niti nočejo skriti, prihaja do živahne medsebojne primerjave in drobnih prekoračenj.

Pri tem je zaradi multikulturnosti ves čas na preizkušnji - včasih tudi nalašč in deklarativno izpostavljen - čisto vsak vzorec obnašanja, vsaka posebnost je opravičljiva zaradi morebitnega nerazumevanja kulturnega koda, iz katerega izhaja. Haverjeva piše kratke zgodbe, včasih tudi te bolj stkane iz raznorodnih fragmentov, ki jih poganja spomin, in so zato tudi nekoliko melanholične in od nastopajočih poslovilne, v njih pa pomete najprej pred svojim pragom. Naniza vrsto družinskih portretov, svojo ožjo in primarno družino obdela seveda najnatančneje, potem pa širi fokus na širše in daljne sorodnike in okolico, zdi se nam, da toliko bolj originalne, v kolikor nedostopnejših krajih živijo. Smo v tipičnem trškem okolju, ki počasi prehaja v mestnega, in v takšni skupnosti seveda mrgoli posebnežev, ki so z eno nogo bodisi v tradicionalnem ali se, kar hitro pade v oko zaradi nesorazmerij, zgledujejo po modernem in ga neposrečeno oponašajo; v prvih zgodbah slutimo ostanke starih begovskih družin, posmeh, usmerjen proti odhajačem, ki se imajo za nekaj več, pa tudi starožitni ritem, ki mu daje nespremenljivost večni socializem. V zadnjih zgodbah se tako nujno zrcalijo tudi polpretekle in sedanje razmere, bosanska povojna realnost se kaže kot povečano zanimanje za deprivilegirane, za aporije vojne, vse skupaj se obarva bistveno bolj tesnobno in včasih tudi bolj trpko, čeprav je resignacija vedno v detajlu in ne v totalu; golob, ki ga skljuje vrana, sprememba mesta in izginjanje starožitnega, ne pa recimo grobišča ali eksodos. Sicer je glavna značilnost te proze skoraj pritrjujoč smeh; Haverjeva s toplino, tudi delno karikirano popisuje zagate odraščanja, rezoniranje izhaja pretežno iz nepopolnega ali zmaknjenega vpogleda v svet odraslih in njihovih čudaštev, nerazumljivih otrokom, pri tem prefinjeno uporablja ironijo in grotesko, izbor epizod je dovolj pisan in karakterizacija dovolj duhovito našpičena, da se zraven izdatno hahljamo.