5. 8. 2010 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
Mirko Kovač: Elita gora od rulje
Fraktura, Zagreb 2009, 169 kn
+ + + + +
Pronicljiv pisatelj in polemik, avtor legendarnih »Kristalnih rešetk«, je tokrat napisal knjigo o odgovornosti pisateljev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
5. 8. 2010 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
+ + + + +
Pronicljiv pisatelj in polemik, avtor legendarnih »Kristalnih rešetk«, je tokrat napisal knjigo o odgovornosti pisateljev.
Chomsky je od intelektualcev zahteval, da v javnosti nastopajo s svojimi kritičnimi mislimi o vladavinah enoumja, Kovač pa je za objekt kritike vzel pisatelje, ki so slavili ali soustvarjali režime nasilja. Navadno kot zgledi nastopajo Knut Hamsun, Ferdinand Celine in Ezra Pound, literarni velikani, ki jih je kontaminiral nacizem oziroma fašizem. Vsi so bili deležni trpkih sankcij: norveškega starca so zaprli v umobolnico in njegove knjige vrgli iz bibliotek, francoskemu romanopiscu so vzeli državljanske pravice in zaplenili imetje, ameriškega literata so zavezniški vojaki vozili naokrog v železni kletki.
Kovač od tod naredi samoumeven korak, ki je sicer redkost, in se ozre še po slavilcih komunizma, kot sta denimo Maksim Gorki in Ilja Erenburg, ki za hvalisanje boljševizma sicer nista plačala ne pravne ne moralne cene. Nato pa v to konturo umesti še serijo srbskih piscev, ki so s svojimi deli prispevali k razmahu velikosrbskih vojnih pohodov. Tu bi mu sicer lahko očitali, da z isto pozornostjo ni iskal hrvaških in bošnjaških pisateljev, vendar avtor ne piše znanstvene študije, temveč esejistične presoje. Skratka, Kovač minuciozno predstavi Milorada Pavića, Jovana Dučića, Miloša Crnjanskega, tudi Edvarda Limonova, predvsem pa mentalne akrobacije Dobrice Ćosića tako versus Tita kot Miloševića; s Titom je npr. leta 1960 kot častni gost na Galebu pol leta plul po južni polobli, po Titovi smrti pa je pripovedoval, kako je antititoist postal že leta 1960. Poanta trde ironije ni plediranje za sodno preganjanje pisateljev, ki so s svojim pisanjem gradili duhovno podlago militantnega nacionalizma, ko so pisali »srečen sem, ker sem Srb«, ali ko so o kom pisali: »Ni mogel grešiti, ker je njegovo srce bilo za Srbijo.« A Kovač kot zlopamtilo ni neizprosni rušilec, zakaj v svojih esejih navaja tudi odlomke in misli piscev, v katerih posebej ceni njihov literarni genij. Torej diabolični rabelj literarnih nacionalistov, ki seka samo s peresom.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.