Cesta

zelo za

Ko pride čas.

Oče (Viggo Mortensen) in Sin (Kodi Smit-McPhee), zalita z mrakom in mrazom, prahom in pepelom, sivi, svinčeni, upadli, sestradani silhueti, stisnjeni k tlom, zbiti med cesto, ki ne pelje nikamor, civilizacijo, ki je ni več, sonce, ki nima več moči, in moraste sanje, ki pa ne pojasnijo, zakaj je življenje na Zemlji umrlo in zakaj so od njene vedute ostali le sfiženi spomeniki dobrim namenom, pred sabo porivata voziček, svoje vse, čez zapuščeno, avtistično, opresivno celino, mesece in mesece, leta in leta, nekam proti morju, kjer upata, da je bolj toplo. Potrebujeta le nekaj konzerv, malce vode, dobre čevlje, baterijo in instinkt.

Postapokaliptična Cesta, posneta po romanu, ki je Cormacu McCarthyju, avtorju romana Ni prostora za starce, prinesel Pulitzerja, himne in titulo »sodobni klasik«, je blizu perfektni viziji konca sveta. In ta konec sveta - ta izgubljeni svet - ni ravno spektakel. Oče in Sin, ki obupano, agonično, antiritualno pešačita čez Ameriko (cinična revizija slogana »Pojdi na Zahod, mladenič«), ne vidita ničesar, kar bi lahko videla v h'woodskih apokaliptičnih spektaklih. O tem, kar se je zgodilo, pa ne govorita. Kaj je zaprlo nebo? Kaj je opustošilo svet? Kaj je pobilo ljudi? Kaj je stalilo mesta? Kaj je ustavilo avtomobile? Kaj je petrificiralo orhideje? Kaj je pomračilo Ameriko? Kaj ji je vzelo barve? Kaj jo je požgalo? Kaj se je zgodilo? Nuklearna apokalipsa? Ekološka apokalipsa? Biblična apokalipsa? Komet? Vulkan? Kdo so good guys? In kdo so bad guys? Ne povesta. Zakaj bi o tem sploh govorila? Saj vesta. Mi resda ne vemo, toda hej - kdo smo mi, da bi morali vedeti, kaj se je zgodilo in zakaj sta Oče in Sin, rojen po kataklizmi, preživela svojo smrt? V resnici govorita bolj malo. Pa še ko govorita, se zdi, kot da govorita stalno iste reči - ko je sveta konec, ostane le še nekaj besed, ki imajo smisel. Podredja? Lepo prosim - za koga?! Imena ljudi izginjajo v pozabo. Zemljevidi tudi. Preteklost obstaja le še v Sinovih vprašanjih. Oče in Sin - brezimna svetnika v peklu, politična brezdomca, biblični abstrakciji, beckettovska turista, lakonična mistika, altruistična pionirja, ki spijeta zadnjo Coca-Colo na svetu, Jacka Kerouaca v noči živih mrtvecev, mesijanska romarja brez iluzij, da bi to divjino lahko prelevila v božji vrt - imata le še drug drugega in voziček, ki ga napol špartansko, napol sizifsko rineta pred sabo. Prihodnost je že mimo. Puščava je edina stvar, ki še raste. Preživelih je le še nekaj. Tu in tam koga ubijeta. Tu in tam skuša kdo njiju ubiti - in pojesti. Ljudje so edina hrana, ki je še ostala. Kanibalizem je edini znak človeškosti, ki utripa le še v flashbackih. Kot teror. Stalno se bojite, da bo Oče pojedel Sina ali pa Sin Očeta - in da boste videli pravo, povsem sekularno transsubstanciacijo. Po malem itak pljuvata kri. Po malem zavidata mrtvim. V glavnem pa se počutita kot živali: ko bosta umrla, se ju ne bo imel več kdo spominjati. Nikogar ne bo, ki bi ju lahko heroiziral. Mitiziral. Glorificiral. Junaštvo in pogum nimata več nobenega smisla. Če ni več nikogar, ki bi se te spominjal, ne moreš več umreti junaško. Ko je sveta konec, ni več junaških smrti. Kar je povsem neameriško, celo antiameriško. Oče s sabo nosi revolver, v katerem sta le dve krogli - da lahko oba ubije, če bi bilo prehudo. Če bi ju recimo dobili kanibali. Konec sveta ni za vse. Cesta, ki je bila nekoč prvi znak civilizacije, je tu zadnji znak civilizacije. Tommy Lee Jones je v filmu Ni prostora za starce, posnetem po romanu Cormaca McCarthyja, začudeno dahnil: »Kam gre ta svet?« Moral bi videti Cesto, v kateri res ni prostora za starce.
(Kinodvor)