A-ekipa

proti

Overkill.

Z vojnami ponavadi rešujejo nacionalno ekonomijo. Američani so v svoje vojne, tako v afganistansko kot iraško, zmetali milijarde dolarjev, prepričani, da bodo vse to dobili nazaj - jasno, z bajnimi obrestmi. Vojne imajo višji donos kot skladi - in seveda, rešujejo nacionalno ekonomijo.

In A-ekipa, ekranizacija patriotske, ultrareaganistične TV serije iz osemdesetih, sicer tipični ringelšpilski akcijski popkorn, sekularni dvojnik Transformerjev, ki se ga sliši do Marsa, to zdaj pove še na svoj idiotski, pompozni, kaotični, dadaistični način: lucidni Hannibal (Liam Neeson), spolzki Faceman (Bradley Cooper), brutalni Baracus (Quentin Jackson) in nori Murdoch (Sharlto Copley), nekdanji rendžerji, člani elitne »A-ekipe«, specializirane za gverilsko-diverzantske akcije in podobne misije nemogoče (oh, in ridikulizme), veseljaško preletijo, predivjajo, prevreščijo in prerešetajo svet, da bi rešili nacionalno ekonomijo, nacionalne finance in nacionalno valuto - zaseči morajo zlate klišeje za tiskanje stodolarskih bankovcev, ki so padli v roke iraški mafiji, kar pomeni, da je »os zla« na tem, da stiska milijarde in milijarde dolarjev, ki bi Imperij dokončno zlomili in ga vrgli psom. To, da ameriški vojaki - psihotična verzija Treh kraljev, The Good, the Bad, the Ugly & the Weird, napol motenci, napol kaznjenci, napol renegadi, napol neslavne barabe, napol soldiers of fortune, ki bi jih Lee Marvin prilepil svojemu Ducatu umazancev - rešujejo ameriško nacionalno ekonomijo, je perverzni truizem. To, da pri reševanju nacionalne ekonomije skoraj uničijo svet, pa je le še dodatni truizem - le podaljšek znanega ameriškega vojaškega slogana: »To mesto moramo uničiti, da bi ga rešili!« Ali kot pravi Hannibal: »Prekomerno ubijanje je podcenjeno.« Tanki letijo po zraku, rendžerji pa padajo z višin, ki bi pokončale animirane like. »Držite se, zdaj bom poskusil izvesti nekaj, kar sem nekoč videl v risanki!« Ni kaj, film, ki vse pove po resnici.