12. 8. 2010 | Mladina 32 | Kolumna
Hvalnica kapitalizma
Nikakršna filantropija ne more nadomestiti spodobne socialne države
© Tomaž Lavrič
Bill Gates in Warren Buffet sta prejšnji teden sprožila dobrodelno akcijo ameriških velebogatašev. Ta dva in še 40 drugih ameriških milijarderjev se je moralno zavezalo, da bodo pred smrtjo ali po njej dali v dobrodelne namene vsaj polovico svojega premoženja. Padale so velike besede in sčasoma se bo nabrala velika količina denarja, predvidoma večja od dveh slovenskih BDP.
Michael Edwards, pogosto citirani avtor knjige o filantropiji, je za tako dobrodelništvo skoval izraz filantrokapitalizem. Sveži bogataši so si z njim v 19. stoletju, času skrajno surovega kapitalizma, kupovali dobro ime. Zdaj, dobrih sto let kasneje, ko so si posamezniki zlasti v svetu financ in informacijske tehnologije spet nabrali velikansko bogastvo, se stvar ponavlja.
Izjemno bogatenje, prvi pogoj za tako filantropijo, ni omejeno na Ameriko. V Nemčiji ima 10 odstotkov najbogatejših ljudi 60 odstotkov vsega premoženja v državi. Bogataši poganjajo kot gobe po dežju tudi v novih ekonomskih silah in v mnogih revnih, a brezpravnih državah. Iz množice revežev je mogoče izcediti velike denarje. Na splošno postaja svet vedno bolj razslojen.
Pri tem je empirično potrjeno, da so države z večjo socialno enakostjo praviloma uspešnejše, družbenih bolezni je manj, ljudje so zadovoljnejši.
Milijarderska zaobljuba je sama po sebi dobro dejanje. Nabrani denar bo ublažil nemalo stisk in trpljenja. Vsaj nekatere darovalce je vodilo usmiljenje, želja pomagati. K darovanju tudi niso bili prisiljeni. Vse to je hvalevredno in lepo. Vzvišeno dejanje pa spremlja tudi krepka doza nezaupanja. Med drugim se ve: donacije niso obdavčene, darovalec razpolaga z darovano vsoto in z njo uveljavlja svoj vpliv, še vedno ostane bogat, zraven pa si napravi reklamo. Gre torej tudi za racionalno odločitev, ne zgolj za nenaden izbruh dobrote.
Najbrž ni naključje, da je akcija nastala prav zdaj, sredi krize, množične jeze na menedžerje, bogataše in državo, ki jim pomaga tako, da njihove težave razprši na vse. Obljuba je tudi akcija za boljšo individualno in kolektivno podobo bogatašev, ki so kot vrsta na slabem glasu in se v krizi čutijo po malem ogrožene (če ne drugega, se bojijo povišanja davkov). Milijarderji si lahko ustvarijo svoje posebne, izolirane svetove, povsem brez družbe pa ne morejo. Njihova dobrodelnost govori tudi o tem. Z njo vsaj toliko kot drugim pomagajo tudi sebi. Filantropija je lahko dobronamerna, preračunljiva in sebična hkrati. Značilen primer take shizofrene godlje je George Soros, ki je svojčas s finančno špekulacijo spravil na kolena Anglijo in onesrečil mnogo ljudi, zdaj pa že dolgo velja za velikega človekoljuba, čeprav še naprej deluje kot tipični (roparski) finančnik. Skratka, velik filantrop je navadno dvoživka, pri kateri se je dobro spomniti, da pred dajanjem jemlje.
(Podobna filantropiji kot taktiki za pridobivanje dobrega imena je t. i. družbena odgovornost podjetij; mnoga med njimi koketirajo s tem pojmom, a v bistvu po njem tacajo. Svež primer za to je BP, ki je veliko govoril o zeleni prihodnosti, potem pa tudi zaradi dobičkarskega krčenja stroškov povzročil katastrofo v Mehiškem zalivu.)
Kakršnikoli že so motivi velikih darovalcev, je jasno: nikakršna filantropija ne more nadomestiti spodobne socialne države. Ne gre samo za to, da je filantropija v primerjavi z njo povsem nezadostna, prepuščena muhavosti darovalcev itd. Gre za povsem drugačno osnovno filozofijo: pri filantropiji se ustvarja odvisnost dajalec - obdarovanec, ki v osnovi nastopa v vlogi berača, od katerega se pričakuje tudi hvaležnost. Pri socialni državi gre za uzakonjeno načelo družbene pravičnosti in solidarnosti; država je z denarjem vseh dolžna ustvarjati sistem enakih startnih možnosti in pomagati tistim, ki si ne morejo pomagati sami.
Mirno lahko rečemo: sistem, ki dopušča soobstoj velike revščine in težko doumljivega bogastva, je slab. Filantropija tako ureditev nekoliko blaži, hkrati pa jo podpira, je njena tiha hvalnica. Ljudje ne presojajo abstraktnega sistema, ampak zrejo v štrleče ljudi in zraven čutijo svoje življenje. Dobra dejanja te vrste nam dopovedujejo, da tisti tam zgoraj niso tako grozni, da se imamo tudi sami pravico skopati navzgor z ostrimi komolci in da se lahko, ko obogatimo, odkupimo z dobrodelnostjo. Sporočilo milijarderske akcije se glasi: na vrhu so prodorni, bogati, trdi, a tudi usmiljeni ljudje. Če so v redu taki stebri družbe, je v redu tudi sistem.
Skratka, vse je na svojem mestu na tem svetu, tudi če sam trenutno nimam sreče. Filantropija dela družbene razlike sprejemljivejše, jih podpira in utrjuje. Tako vzeta je potuha za surovi kapitalizem.
Ima pa še druge kočljive plati. Geoff Mulgan pravi v Guardianu nekako takole: milijarderji, ki že tako imajo velikanski vpliv v ekonomiji in prek tega v politiki, zdaj odločajo še o stvareh na socialnem področju. Gre za kopičenje moči v različnih sferah. To ogroža tudi demokracijo, saj je eno njenih temeljnih načel ločenost posamičnih področij.
Poleg tega vnašajo v svet sociale, prostovoljstva, socialnega podjetništva (ki ga je treba ločiti od filantropije in ki ne temelji na ustvarjanju profita) svoje vrednote in svoja načela učinkovitosti. To ne gre skupaj, to te dejavnosti spreminja ali celo zatira.
Navedimo še komentar iz Zeita: veliko darovanje je nevarno, ker napeljuje državo k temu, da se še bolj umakne iz javnega prostora (šolstva, zdravstva itd.) in ta prostor še bolj prepusti zasebništvu. Več ko je takega darovanja, bolj je država v skušnjavah, da se umakne.
To umikanje na valovih neoliberalizma traja že tri ali štiri desetletja, v Ameriki bolj, v Evropi nekoliko manj. Država (politika) pridno nastopa v vlogi koristnega idiota, ki po potrebi priskoči na pomoč kapitalu in torej tudi velikim filantropom, kadar zaidejo v težave. Tako dvojno zavarovani si laže privoščijo filantropična zmanjšanja premoženja. Zlasti, če jim to poveča možnost, da pridejo v nebesa. Ta obet najbrž igra neko vlogo tudi zato, ker psihologi pravijo, da dodatno bogastvo od neke točke naprej ne veča več občutka zadovoljstva in sreče. Nasprotno, čedalje bolj se bojiš, da boš bogastvo izgubil.
Ob vseh teh in drugih zadržkih do filantropije - uboge družbe in države, ki ne premorejo socialne države ne dobrodelnih milijarderjev. Tu so najbolj usmiljeni in radodarni reveži. Bogati in bogateči teh lastnosti še niso razvili.
Vse bliže temu nesrečnemu stanju smo tudi v Sloveniji. Država sicer deli kar številne socialne pomoči in Pahor to navaja kot vrhunski dokaz naše socialnosti. Toda to je zavajanje. Kajti ista vlada hkrati še naprej gradi sistem, v katerem se socialne razlike večajo, prostor javnega krči, startne možnosti so vedno manj enake itd. Ustvarja torej sistem, v katerem bo čedalje več revežev, izobčenih, odvisnih in pomoči potrebnih. Bolj ko je družba spodobna, bolj ko je država socialna, manj socialnih pomoči in dobrodelništva potrebuje.
Mi gremo stran od take družbe. Za to skrbi naš edini milijarderski filantrop - država.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.