Salt

za

Mandžurska kandidatka.

Nelson DeMille - vietnamski veteran, ki se je prelevil v bestselerskega avtorja špijonsko-akcijsko-političnih trilerjev a la By the Rivers of Babylon, Cathedral, Word of Honor in Generalova hči - je leta 1988, ko je bil berlinski zid že na tem, da pade, objavil mamutski roman The Charm School, v katerem Američani odkrijejo, da imajo v Sovjetski zvezi posebno, tajno »šolo«, v kateri Ruse že od malega vzgajajo kot Američane, to pa zato, da bi jih prelevili v večje Američane od samih Američanov in da bi jih lahko infiltrirali v Ameriko, kjer bi začeli počasi, vztrajno in sistematično prevzemati oblast.

Brez puča, brez revolucije, brez invazije. Po tej poti je šel že Wagerjev Telefon, ki ga je leta 1977 ekraniziral Don Siegel, in še prej - leta 1959 - Condonov Mandžurski kandidat, ki ga je potem ekraniziral John Frankenheimer, toda oba sta te infiltrirane, asimilirane »Američane« prikazala kot apokaliptične samomorilske teroriste, kot orodje komunističnega terorja, medtem ko je DeMille pokazal, kaj bi bila prava apokalipsa: Amerika, ki bi se spontano in nevede spremenila v Sovjetsko zvezo! In Salt, akcijski špijonski triler, stopi na ta živec, ko Evelyn Salt (Angelina Jolie), tajna vladna agentka, zaslišuje Orlova (Daniel Olbrychski), ruskega prebežnika, ki jo na lepem namoči, ali bolje rečeno - pred ameriškimi agenti (Liev Schreiber, Chiwetel Ejiofor itd.), ki spremljajo zaslišanje, jo razkrinka kot tajno rusko agentko, kot »krtinjo«, kot infiltriranko, nekdanjo Rusinjo, ki so jo Rusi - via »Charm School« - prevzgojili v idealno Američanko. Hladne vojne je konec, toda ruska hladnovojna mreža v Ameriki je preživela. CIA se prime za kolt, Evelyn Salt - bolj Jason Bourne kot James Bond - pa za zrak, ko beži skozi adrenalinski labirint dvojnih iger, trojnih prevar, intersubjektivnih trikov, ekshibicionističnega antimoralizma, političnih atentatov, high-tech maščevanj, obročev, ki se zategujejo, povišanih pulzov, ideološke fluidnosti, multimedijskega streaminga, paranoje, apokaliptike, bunkerskih katarz, patriotizma, neposrednih nevarnosti in twistov, ki bi presenetili tako Leonarda DiCapria kot feministke. Pa ne zato, ker na Angelino Jolie iz vseh strani prežijo fetišistične varnostne kamere, ki jih najlažje zaslepiš s hlačkami, ampak zato, ker je kot stare socialistične mamice, ki so znale iz malega skuhati nekaj velikega.