Trg, ki res deluje

Huda finančna in gospodarska kriza pride vedno v paketu z recesijo - in odgovor na veliko brezposelnost so javna dela. Največja javna dela so kakopak vojne. Kar pomeni, da je vojska največji izvajalec javnih del. Zlasti ameriška vojska, se razume. Še huje: »Ameriška vojska je največji - in praktično edini večji - ameriški program zaposlovanja,« pravi Robert B. Reich, zdaj profesor, nekoč Clintonov minister za delo. Če pogledate številke, se slika takoj izostri. Pazite: v vojski je trenutno 1.400.000 Američanov, 833.000 jih je v rezervi, okrog 1.600.000 pa je zaposlenih v podjetjih, ki delajo za vojsko. Brez vojske - brez tega »protirecesijskega« programa - bi bila brezposelnost v Ameriki občutno večja, kot je: trenutno brezposelnost znaša 9.5% - brez vojske bi znašala 11.5%. Kaj pa tole: v katerih ameriških regijah so ljudje lani zaslužili več kot prej? V katerih ameriških regijah so se osebni dohodki ljudi lani povečali? Le v tistih, v katerih je velika koncentracija vojaških in zveznih služb - San Antonio (Teksas), Virginia Beach (Virginia) in Washington (D.C.). Ergo: vojska deluje protirecesijsko. Je to argument za višanje vojaškega, obrambnega budžeta? Je to argument za dodatno vojaško trošenje? Je to argument za večanje vojske? Je to argument za nova javna dela, za nove vojne? Ne, ravno obratno, pravi Reich: »Orjaški prikriti vojaški program zaposlovanja je nor način zaposlovanja, saj ustvarja delovna mesta, ki jih ne potrebujemo, a jih obdržimo, ker ni poštene alternative.«
Najbolj enostavno je imeti orjaško vojsko. Ni ti treba več misliti. Vseh tvojih socialnih skrbi je konec. Ničesar ni treba spreminjati. Vse lahko ostane tako, kot je. Ste brezposelni? Pojdite v vojaško-industrijski kompleks! Zato kongres vedno tako ponori, ko vlada napove kako varčevanje v vojaško-industrijskem kompleksu: če se v okrožju, iz katerega prihaja ta ali oni kongresnik, brezposelnost poveča, ga to na naslednjih volitvah stane glave. Recimo: kongres je ponorel, ko je obrambni minister Robert Gates nedavno oznanil, da bo skrčil delo nekaterih podizvajalcev. Dalje, kongres je ponorel, ko je Gates oznanil, da bo zaprl združeno poveljstvo v Norfolku (Virginia). In končno, kongres je ponorel, ko je Gates oznanil, da bodo nehali proizvajati nekatera transportna in bojna letala, ki jih ne potrebujejo več. Retorična reakcija kongresnikov in senatorjev, tako republikanskih kot demokratskih, je bila vedno ista: »To bo ošibilo obrambno varnost Amerike!« Ali pa: »To bo zmanjšalo našo nacionalno varnost!« Kar je kakopak huda ezopščina. V resnici so hoteli reči: hej, če bodo skrčili pogodbeno delo podizvajalcev, če bodo zaprli poveljstvo v Norfolku, če bodo nehali proizvajati letala, ki jih ne potrebujemo več, pomeni, da se bo v moji regiji - okej, v mojem volilnem okrožju - zmanjšalo število delovnih mest, kar dalje pomeni, da se bodo zmanjšali osebni dohodki moje volilne baze, kar dalje pomeni, da bo mojo volilno bazo preplavilo nezadovoljstvo, kar končno pomeni, da bom izgubil naslednje volitve - in službo.
Nacionalna varnost je torej le meglena zavesa, le krinka za status quo zaposlovanja v vojaško-industrijskem kompleksu, le krinka za vojaško zaposlovalno politiko, od katere so odvisne službe senatorjev in kongresnikov. Dodatna ironija je v tem, da Gates dejansko sploh nima namena znižati budžeta ameriške vojske, kje neki, daleč od tega - ameriški vojaški budžet naj bi se naslednje leto povečal za 2,2%, tako da bo znašal 708 milijard dolarjev. Če dodate še budžete ministrstva za domovinsko varnost, urada za vojne veterane, urada, ki menedžira nuklearno orožje, in vojaških varnostno-obveščevalnih služb, dobite okrog 950 milijard. Z eno besedo: ameriški obrambni budžet je večji kot pod Bushem. Gates hoče le zapreti komande, ki jih ne potrebujejo več - in prenehati hoče s proizvodnjo letal, ki jih ne potrebujejo več. Kongres pa hoče ravno obratno: da ima Amerika še naprej vojaške komande, ki jih ne potrebuje več, da ima še naprej vojaška oporišča, ki jih ne potrebuje več - in da še naprej proizvaja orožje, ki ga ne potrebuje več. To je edini način, da kongresniki in senatorji v svojih regijah ohranijo delovna mesta - edini način, da preprečijo brezposelnost svoje volilne baze. To je obenem tudi edini način, da svoji volilni bazi zagotovijo delo. Če ne gre drugače, bodo pač proizvajali orožje, ki je zastarelo, ki ga nihče več noče in ki zmanjšuje tako varnost ameriške vojske kot ameriško nacionalno varnost. Več kot proizvedemo zastarelega in nepotrebnega orožja, več je delovnih mest! Proizvajanje zastarelega, neporabnega, nepotrebnega orožja krepi nacionalno varnost! Kdor podpira proizvajanje zastarelega, neporabnega, nepotrebnega orožja, podpira ameriške vojake, ki služijo v Iraku, Afganistanu in na drugih ameriških frontah! Zato se ne dotikajte nacionalne varnosti! Kot pravi Reich: »Nacionalna varnost je krinka za varnost delovnih mest.«

Umor

Ko pride recesija, so najbolj varna delovna mesta v vojski. V vojski ni recesije, brezposelnosti. V vojski nihče ne izgubi službe - razen če ne posili, iznakazi in pobije res velikega števila civilistov (in ga dobijo) ali pa če strogo-zaupnih dokumentov ne »odtoči« spletni strani WikiLeaks, kot naj bi to storil Bradley Manning, 22-letni vojaški obveščevalec, ki ga zdaj v Quanticu verjetno mučijo s kakim pikantnim waterbardingom, kar je po drugi strani še dobro, če pomislimo, da republikanski kongresnik Mike Rogers zanj zahteva smrtno kazen. Obe ameriški vojni, afganistanska in iraška, nista le nadaljevanji politike z drugimi sredstvi, ampak nadaljevanji ekonomije z drugimi sredstvi - nadaljevanji neoliberalne ekonomije z drugimi sredstvi. Katera je glavna značilnost neoliberalne ekonomije? Outsourcing. Ukinjanje delovnih mest doma in selitev teh delovnih mest v tujino. Odtakanje delovnih mest v Tretji svet - tja, kjer je cenena delovna sila in kjer je življenje poceni. Z vojnama v Afganistanu in Iraku Američani niso obrnili le neoliberalne mize, ampak so neoliberalizem in logiko outsourcinga prignali in pervertirali do skrajne točke: tam, kjer je življenje poceni, so Američanom - ameriškim vojakom, uslužbencem ob-rambnega sektorja, podizvajalcem vojaško-industrijskega kompleksa ipd. - zagotovili dobro plačana delovna mesta.
Je kaj bolje od tega, da si dobro plačan v deželi, v kateri je vse poceni? Mar ni to definicija ameriškega sna? Mar ni to vrnitev družbe prosperitete? Mar ni to vrnitev družbe izobilja? Američani z vojnama niso le »preventivno« zmanjšali brezposelnosti, ki je ugonabljala že »predkrizno« Bushevo Ameriko, ampak so v tujini - v Tretjem svetu - »odprli« kopico novih delovnih mest. Ali bolje rečeno: to, kar so »odtočili« v Tretji svet, so vzeli nazaj - in to v izobilju! Z obrestmi. With a vengeance, kot bi rekli sami. Toda ta delovna mesta imajo povsem jasen neoliberalni format: delovno mesto v Iraku oz. Afganistanu je natanko delovno mesto, kot si ga predstavlja neoliberalni kapitalizem. Delovno mesto v Iraku oz. Afganistanu je idealna neoliberalna služba: stresna, nadurna, celodnevna in smrtno nevarna, z veliko možnostjo, da zaposleni naredi samomor.
Spletna stran iCasualties.org, ki šteje mrtve na strani okupacijskih sil, je te dni sporočila, da je tudi v Afganistanu padla magična meja 2.000, da je potemtakem padlo že več kot 2.000 vojakov - od tega je bilo 1.226 ameriških (331 je bilo britanskih, 445 trupel pa si delijo ostali »voljni«). V Iraku je padlo še več tujih vojakov, 4.723 - od tega je bilo 4.405 ameriških. Toda v Afganistanu se vojna stopnjuje: junija in julija je padlo skoraj 200 tujih vojakov. Dobra služba, toda neoliberalna - lahko umreš. Padeš. In za tiste, ki padejo, ne moremo reči, da so žrtve vojne, ampak da so žrtve nesreč pri delu. Ni kaj, delovno mesto v Iraku oz. Afganistanu je izpolnitev neoliberalnega sna... ee, neoliberalnega imperativa: Če bi radi varno službo, potem si poiščite nevarno službo! Nekoč - v pionirskih časih osvajanja divjega zahoda - so za to, da je bila služba nevarna, skrbeli Indijanci: danes za to skrbijo Afganistanci in Iračani.
In kar je bistveno: trg deluje! Trg funkcionira! Čakajte, kdo ali kaj je že Bog neoliberalcev? Točno, nevidna roka trga. No, nevidna roka, ki vodi in ureja trg, stalno skrbi, da je v Afganistanu in Iraku dovolj dela. Ko ogenj potihne v Iraku, izbruhne v Afganistanu - ko se število mrtvih zmanjša v Iraku, se poveča v Afganistanu - ko se v Iraku zmanjša potreba po ameriški vojski, se poveča v Afganistanu - ko v Iraku zmanjšajo število ameriških vojakov, odjekne panični krik, da je treba število ameriških vojakov povečati v Afganistanu. A to še ni vse. Kot veste, je v Iraku le še 50.000 ameriških vojakov - svoj čas jih je bilo 170.000. Pomeni, da se je število ameriških vojakov dramatično zmanjšalo. Nič hudega, še manj dramatičnega: se je pa po drugi strani dramatično povečalo število privatnih varnostnikov, ki so zamenjali ameriške vojake in ki jih zaposlujejo podizvajalska podjetja a la Blackwater, pogodbeniki Pentagona, ki jih je okrog 2.700. Ali natančneje: v Iraku je okrog 95.000 privatnih varnostnikov, v Afganistanu pa še več, okrog 112.000. Kar pomeni troje: prvič, privatnih varnostnikov je v Iraku in Afganistanu več kot ameriških vojakov, drugič, ko bodo ameriški vojaki dokončno zapustili Irak, naj bi število podizvajalskih podjetij, ki bodo lifrala privatne varnostnike, nadomestke ameriških vojakov, dramatično naraslo, na 6.000, morda celo 7.000, in tretjič, vojni in okupaciji so povsem sprivatizirali, toda s tem perverznim outsourcingom niso le ustvarili novih, dobro plačanih delovnih mest, ampak so na delovna mesta, ki so jih prej zasedali ameriški vojaki, zaposlili privatno vojsko, ki opravlja nekdanje delo vojakov in ki je bolje plačana od redne vojske. Outsourcing vojaških služb, ki se je začel takoj po padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne, je s tem prišel do svojega logičnega zaključka.
Vidite, nevidna roka trga, ki skrbi za svobodo kapitala in prosti pretok delovne sile, v Iraku in Afganistanu ni odpovedala. V Ameriki je odpovedala. V Evropi tudi. Vojne so bile nekoč zadnji stadij imperializma - danes so zadnji stadij neoliberalizma. Tako kot je imperializem potreboval vojne, jih potrebuje tudi neoliberalizem. Kar ni težko: že sam neoliberalizem je vojno stanje - brutalne finančne tekme, napadi in sovražni prevzemi podjetij, skrivnostnost, poslovanje in delovanje na robu legalnosti, ubijanje konkurence, občudovanje in čaščenje avtoritete, izžemanje delovne sile, konformizem, poslušnost, poniževanje, čiščenje slabosti in šibkih členov, suspendiranje emocij, likvidiranje delovnih mest. Ali bolje rečeno: vojna je naravno stanje neoliberalizma. Mislite, da se bodo Američani julija 2011 res umaknili iz Afganistana? Nehajte. To bi pomenilo preveč brezposelnih, preveč izgubljenih delovnih mest, preveč rdečih številk, preveč bankrotov, preveč samomorov. Zakaj pa mislite, da Bradleyja Manninga zdaj tako napadajo in demonizirajo? Zakaj mislite, da ga razglašajo za izdajalca in državnega sovražnika št. 1? Zakaj mislite, da pravijo, da je z izdajo strogo-zaupnih vojaških dokumentov o afganistanski vojni ogrozil življenja ameriških vojakov in ameriško nacionalno varnost? Logično: ko ogroziš svobodo neoliberalnega kapitalizma, ogroziš nacionalno varnost. Zakaj mislite, da ga skušajo na vsak način čim bolj kompromitirati - in zakaj mislite, da so razkrili, da je gej? Reči so hoteli: tipa bi bilo treba hospitalizirati! Poslati bi ga bilo treba k psihiatru! Na elektrošoke! Vsekakor, le norec bi uničeval tako bajno finančno piramido, kot je vojna v Afganistanu - le norec bi skušal pokopati tako dobro podjetje! Tako kot je Brecht rekel, »kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke«, bi mi lahko rekli: kaj je vojna v primerjavi z neoliberalizmom!

Samomor

Kot rečeno: delovno mesto v Afganistanu ali Iraku je idealna neoliberalna služba, ker zaposlenemu - ki ni na nivoju svojega delovnega mesta, ki kaže znake šibkosti, ki ne vzdrži pritiska... ee, »posttravmatičnega stresa« ipd. - ponuja veliko možnosti, da naredi samomor. Ameriška vojska je nedavno objavila poročilo preiskave, ki pravi, da se je stopnja samomorov med ameriškimi vojaki dvignila nad stopnjo samomorov med ameriškimi civilisti - in to se je zgodilo prvič po vietnamski vojni. Samo junija je samomor naredilo 34 ameriških vojakov - največ od začetka obeh vojn. Lani je samomor naredilo 160 ameriških vojakov. Razlog več, da je o samomorih ameriških vojakov in njihovem »posttravmatičnem stresu« spregovoril tudi predsednik Obama, toda ko je tolažil vojake, ki jih muči »posttravmatični stres«, potencialne samomorilce, je zvenel tako, kot da tolaži delavce, ki so izgubili službe: »Kot mnogi izmed vas dobro veste, je posttravmatični stres bolečina brez primere - nočne more, ki se vračajo, bes, ki izbruhne nenadoma, brezup, ki je mnoge naše vojake pripeljal do tega, da so si vzeli življenje. Zato bi rad danes vsem, ki se borijo s to bolečino, rekel - ne trpite v tišini. Če iščete pomoč, to ni znak šibkosti. To je znak moči. Domovina vas potrebuje. Tu smo za vas. Tu smo, da bi vam pomagali ostati pokonci. Ne predajte se.« To bi lahko rekel brezposelnim. To bi lahko rekel delavcem, ki so jih pravkar odpustili. To bi lahko rekel delavcem, ki so jim delovna mesta pobegnila v Tretji svet. Joyce Lucey, mati vojaka, ki je po vrnitvi iz Iraka naredil samomor, je v intervjuju, ki ga je objavila spletna stran Democracy Now!, svojega sina po vrnitvi z vojne - z idealnega neoliberalnega delovnega mesta - opisala takole: »Ko sem sedela zraven njega, sem se spraševala: Kdo je ta oseba? To ni moj sin? Nisem razumela, kaj je govoril. Bil je povsem spremenjen in izgubljen.« Neoliberalizem človeka povsem spremeni. Vojna tudi. Totalno.
Kar nas pripelje do vprašanja: kaj je pandan teh vojaških samomorov v realnem sektorju? Mar niso pandan prav tisti samomorilski pokoli na delovnem mestu? Mar niso pandan tisti samomorilski pokoli, ki so značilni predvsem za Ameriko in ki jih Američani imenujejo »going postal«? Samomorilski pokoli na delovnem mestu so vzdevek »going postal« dobili po samomorilskem pokolu, ki ga je leta 1986 v Edmondu (Oklahoma) zagrešil poštar Patrick Henry Sherrill - na pošti, na svojem delovnem mestu, je ubil 14 svojih sodelavcev, potem pa še sebe. Na začetku avgusta se je nekaj takega zgodilo v Manchestru (Connecticut): Omarja Thorntona, šoferja, zaposlenega v skladišču pivovarne Budweiser, so poslali pred disciplinsko komisijo, ker je skrivaj sunil nekaj steklenic piva. Na izbiro so mu dali dve možnosti: da odide sam ali pa ga odpustijo. Thornton je sklenil, da bo raje sam odšel, kot pa da ga odpustijo: najprej je ubil 7 sodelavcev, potem pa še sebe. Thornton je bil proletarec srednjih let, ki mu preboj v srednji razred ni uspel - »poceni« krediti, s katerimi si je skušal utreti pot navzgor, v srednji razred, so ga obremenili in pokopali. Tipično. So bili ljudje, ki jih je pobil, žrtve pokola ali žrtve nesreče pri delu?
Samomorilskih pokolov na delovnem mestu je bilo letos kar nekaj: v Albuquerqueu (Nova Mehika), Anaheimu (Kalifornija), Hot Springsu (Virginia), Kinstonu (Alabama) in tako dalje. David Rosen, komentator CounterPuncha, pravi, da so samomorilski pokoli na delovnem mestu po letu 1994, ko je padel rekord (1.080 streljanj na delovnem mestu!), potemtakem v času Clintonovega ekonomskega buma, zlagoma upadali, znova poskočili v času prvega Bushevega mandata, potem spet rahlo pojenjavali, zdaj, v času krize in recesije, pa so spet izbruhnili. Kot poroča Bureau of Labor Statistics, ki spremlja umore na delovnem mestu, je bilo leta 2008 - na začetku krize - na delovnih mestih kar 421 streljanj, ki so za sabo pustili 67 trupel (7 morilcev je potem naredilo samomor). Carlene Balderrama, 52-letna gospodinja iz Massachusettsa, ki je zabredla v hude dolgove in ki ji je grozil hipotekarni odvzem hiše, je tedaj z lovsko puško najprej pobila svoje tri mačke in potem še sebe, svojim kreditorjem - hipotekarni banki - pa je pustila sporočilo: »Ko mi boste zasegli hišo, bom že mrtva!«
Omar Thornton in Carlene Balderrama sta žrtvi »posttravmatičnega stresa«. Tako kot ameriški vojaki. Razlika je le v tem, da so ju pozabili vključiti v javna dela in da se neoliberalnim reformam nista uspela prilagoditi. Tako kot se neoliberalnim reformam niso uspeli prilagoditi indijski kmetje - v zadnjih desetih letih naj bi samomor naredilo kar 150.000 indijskih kmetov, ki niso več našli poti iz prehude zadolženosti in ki so potem spili oni razvpiti pesticidni koktajl. Trik je menda neoliberalno preprost: da bi lahko kupovali zelo draga gensko spremenjena semena, ki naj bi odpravila revščino in ki jih je patentirala vsemogočna in vsepovsodna korporacija Monsanto, bad guy mnogih insajderskih dokumentarcev (The World According to Monsanto, The Future of Food, Food Inc.), so prisiljeni jemati kredite - da bi dobili kredite, pa so prisiljeni svoje kmetije dajati pod hipoteko, s čimer se ujamejo v začarani krog novih generacij semen in novih kreditov, tako da slej ko prej počijo. Stroški življenja pod neoliberalizmom so visoki - in tudi žrtev neoliberalizma je že toliko, da bi lahko govorili o zločinih proti človeštvu. V Indiji, Ameriki, Afganistanu, Iraku in Sloveniji. In svet še vedno čaka, da se bodo komunisti opravičili za pokole in revolucionarni teror, namesto da bi začel šteti zločine neoliberalizma in pisati črno knjigo neoliberalizma.