Plačanci

za -

Po poteh spominov in tovarištva.

Se še spomnite trenutka, ko je Sly Stallone - alias Rambo - v drugem Rambu ugotovil: »I'm expendable!« V smislu: Jaz sem pogrešljiv! Jaz sem žrtvovan! Vidite, v Plačancih to svoje spoznanje raztegne v biznis. Ne, akcijskih misij - osvobajanj zatiranih ljudstev, razširjanj demokracije po Tretjem svetu ipd. - ne opravlja več za čast in kongresne medalje, ki mu v prvem Rambu niso jamčile niti povsem banalne službe na parkirišču, kaj šele toplega obroka v malem mestu, ampak to počne za denar. In če je denar dober, s svojimi plačanci - the expendables - priredi dober pirotehnični šov.

Demokracija stane. Svoboda tudi. Sly je vedno govoril resnico: ko je Reagan rekel, da s teroristi ne bo sklepal kupčij, je začel Sly takoj čistiti teroriste - in ko je Reagan Sovjetsko zvezo razglasil za »center imperija zla«, je začel Sly takoj čistiti komuniste. Zakaj bi zdaj skrival, da Američani vsako osvoboditev mastno zaračunajo? Pričakujte velike puške, velike mišice in ekstremno velike nože, težke motorje in težka mačistična poziranja, bujne eksplozije in dolge šutinge, veliko gorečih moških, veliko tatujev, veliko razstreljenih helikopterjev in veliko mehiških standoffov - in seveda, pričakujte črno-beli svet, v katerem so sarkastične replike soundtrack pompozne jasnosti, odločnosti in smrtno resne samoparodičnosti. Nobenih kompliciranj - ženske komplicirajo. Mickey Rourke je verjetno rekel: okej, v Plačancih bom igral, če lahko pridem zrihtan tako, kot sem zrihtan doma, in če lahko omenim Bosno. Dolph Lundgren je verjetno rekel: okej, igral bom, če se bom lahko boril z Jetom Lijem - mano a mano - in ga premagal. Jason Statham je verjetno rekel: okej, igral bom, če bom lahko pokazal, da so v mojem življenju tudi ženske, da ne bo kdo mislil, da sem gej, kajti če plačanci ne bi vsake toliko kake bejbe tlesknili po riti, bi njihovo parado mačističnega fetišizma, homosocialne solidarnosti in nelagodja-v-ženski-družbi zlahka zamenjali za parado ponosa, ki je ravno na poti v latinsko Ameriko, na ruritansko Velino, kjer žge brkati diktator, ki je očitno zamudil na reunion benda Village People. Na svojo veliko žalost pride na reunion največjih akcijskih zvezdnikov h'woodskega popkorna: Stallone ni vpoklical le Stathama, Lija, Lund-grena in onega boksarja (Rourke), ampak tudi Brucea Willisa in Arnolda Schwarzeneggerja, ki se resda pojavita le za hip, a kljub temu poskrbita, da Slyjeva nostalgična, klubska, politično-korektna »koalicija voljnih«, ki ob Azijcu vključuje tudi črnca, dobi republikanski pečat - če se Arniju ne bi tako mudilo s kandidaturo za ameriškega predsednika, bi dal temu oboroženemu krilu republikanske stranke sicher akcent, tako pa se morajo te »vesele nogice« brez njega preleviti v jutranji vonj po napalmu, priletno multietnično zdravilo in najhujšo moro za hunto, telenovelistične bad guys, ki so popolna antireklama za človekove pravice: malim ljudem prevračajo stojnice, mučijo, tepejo in težijo, se šopirijo in dilajo, se skrivajo za ženskami - in nosijo rdeče baretke. Svinje! Plačanci asimetrično kompleksnost sodobnega sveta napadejo z enostavnostjo Ramba, ali bolje rečeno: zgodovina je tu tako altruistično poenostavljena, da imate občutek, da gledate film iz Reaganovih osemdesetih. Toda hej, ko pride do akcije, noži letijo s hitrostjo in močjo krogel, pesti s hitrostjo in močjo nožev, krogle pa s hitrostjo in močjo moških pogledov, ki drug drugemu stalno rešujejo življenje. Fantje potrebujejo zgodovino, da bi lahko reševali drug drugega.