19. 8. 2010 | Mladina 33 | Kolumna
Naše tri vojne
Dve sta nam bili vsiljeni, v tretjo smo odmarširali po svoji volji
© Tomaž Lavrič
Vojne vplivajo na usodo narodov in puščajo sledove tudi v presledkih med vojskovanjem, v miru. Slovenci smo bili v preteklosti podložniki in topovska hrana različnih tujih veličanstev. Nekako v zadnjih 70 letih - času kar spodobno dolgega človeškega življenja - smo se zapletli v tri vojne, ki so nam še živo v zavesti in tako ali drugače učinkujejo na naše življenje še zdaj. Prva je bila naša udeležba v drugi svetovni vojni, druga osamosvojitvena vojna, tretja sodelovanje v iraški oziroma afganistanski vojni, ki se še vleče.
Najtrpežnejši je spomin na svetovno in hkrati našo vojno, strahotno in barbarsko na globalni in lokalni ravni. Pustila je trajne sledove v slovenski psihi, družbeni ureditvi, deloma celo v vsakdanjem življenju. Odnos do nje ni enoten, pač zato, ker je bila to osvobodilno-obrambna in hkrati državljanska vojna. Imela je svoje višine in globine - partizanski boj, kolaboracijo, povojne poboje. Prinesla nam je različne stvari - mesto na strani zmagovalcev velike vojne, ugodnejši položaj v Jugoslaviji, perspektivo kasnejše osamosvojitve, uvedbo komunizma.
Odnos do te vojne in njenih posledic se še spreminja. Dolgo so prevladovali malikovanje partizanstva, zamolčevanje pobojev in samoumevna vladavina komunizma, po osamosvojitvi pa se je začel nasprotni pritisk - kolaboranti naj bi bili samo žrtve, partizani samo zločinski komunisti itd. Poglabljala se je polarizacija in čustvena ter vsakršna zmeda, čeprav je partizanstvo za večino ostalo vrednota. Zdaj se tok morda znova obrača - uvedba sčasoma zmehčanega komunizma se v glavnem ne šteje več za zločin sam po sebi. Tudi zato, ker se spreminja odnos do kapitalizma.
Koliko resničnega vpliva ima ta vojna na današnje politično, kulturno, vsakdanje življenje, je težko reči. Nekaj ga ima zanesljivo - tista leta so se nas dotaknila trajno in globoko. Spomini na (po)vojne čase se prenašajo z generacije na generacijo, pri življenju pa jih ohranjajo tudi politika in staro-nove družbene dileme, zaradi katerih hočeš nočeš pogledujemo v preteklost.
Gledano scela se zdi, da je ta zgodovinski spomin prej vir frustracij in zbeganih emocij kot pa čustev, ki povzročajo ugodje. Zaradi državljanske vojne je to najbrž neizbežno - in po svoje boljše, kot da bi bili do svoje preteklosti povsem ravnodušni.
Osamosvojitvena vojna je edina vojna, ki smo jo bili samo v svojem imenu, samo zase in v svojo obrambo, samo na današnjem državnem ozemlju. Bila je majhna vojna - kratka, z malo žrtvami, majhnim opustošenjem. Tudi danes, dve desetletji kasneje, je vir zadovoljstva, celo ponosa.
Kljub nizki intenzivnosti si zasluži poimenovanje vojna. (Mimogrede, izraz vojna poudarja prelomnost osamosvojitve in tveganje, ki smo ga vanjo vložili, zato ga uporabljamo z zadovoljstvom, čeprav nekateri mislijo, da je prenapihnjen.) Tudi če so bile otipljive razsežnosti vojne majhne, so bili njeni zastavki veliki. Če se na sovražne premike zvezne vojske ne bi bili odzvali, bi bila to vdaja z verjetno katastrofalnimi posledicami. Enako bi bilo, če bi bili poraženi ali če bi se spopadi razširili in zavlekli; Jugoslavija bi morda preživela, naša samostojnost bi se lahko odmaknila, družba bi pretrpela psihične poškodbe, značilne za povojni Srbijo in Hrvaško.
Na srečo se je vse končalo hitro in srečno. Ta druga vojna je bila nasprotje prve: narod se ni razklal, ampak združil, sodelovali so vsi socialni sloji, stara in nova oblast. Da je bil to projekt in uspeh celote, in to ne samo na etnični, ampak tudi demokratizacijski podlagi, se v glavnem priznava še zdaj, čeprav se nekaterim zdi, da so njihove obresti od osamosvojitvenega kapitala prenizke. Dojemanje tega vojnega dogajanja bo ostalo pozitivno, čeprav manj evforično kot nekoč, ko se je potihoma pričakovalo, da bomo z osamosvojitvijo dobili novo, v vseh pogledih bistveno boljšo družbo. V tem smo bili kolektivno naivni. Zelo verjetno bo pri teh čustvih ostalo, čeprav se razočaranja, ki jih prinaša realna, nesanjana samostojnost, krepijo.
Ob vsem tem so bili blagodejni psihološki učinki druge vojne prešibki, da bi trajneje preglasili travme in delitve, povzročene s prvo vojno.
Iraška oziroma afganistanska vojna je v omenjeni trojici edina, ki ni obrambna, ki jo vojskujemo na tujem ozemlju in izključno v tujem interesu.
Iz Iraka smo odšli, v Afganistanu ostajamo in postajamo strumnejši vojaki (iz zaledja marširamo na prve bojne črte). V obeh primerih sodelujemo (smo sodelovali) pri slabi in izgubljeni stvari. Poleg tega sta nam bili prvi dve vojni vsiljeni, za sodelovanje v tretji pa smo se odločili sami. To je dramatična razlika - v vojno po svoji volji!
Izgovor, da smo zraven iz solidarnosti, ki smo jo dolžni zaradi mednarodnih obveznosti, je prazen. Solidarni moramo biti, vendar le, če gre za sprejemljive reči. Irak in Afganistan nista. To dvojno vojno je, čeprav je ne bi smela, začela Amerika in v svoje parcialne interese vpregla skoraj ves Zahod. Pri tem ne bi smeli sodelovati niti simbolično. V vojno smo šli predvsem zaradi očaranosti nad Ameriko, svojega servilnega odnosa do nje, nekoliko tudi iz strahu pred morebitnimi sankcijami, ki pa jih zanesljivo ne bi bilo, če se ne bi po nepotrebnem že zdavnaj vdali mehkim pritiskom (Vilna). Ko enkrat pokažeš šibkost ali nepotrebno vnemo, se vijak počasi privija. Amerika ima dolgo roko in pričakuje prijateljske usluge, toda če premoreš načela in hrbtenico, mirno preživiš, tudi če ji ne ustrežeš. Neprimerno bolj kot od nje smo odvisni od Nemčije, tudi EU nam daje nekaj varstva. Poleg tega slabo razumemo globalno dogajanje - obe vojni sta izgubljeni in po svoje govorita o zahajajoči moči Amerike in Zahoda. Slednji bo čedalje manj poslušno sledil Ameriki v pustolovščinah takega tipa.
Ta vojna se nas dotika plitvo, čustveno in intelektualno. Izgovorov za ravnodušnost je dozdevno veliko: vse se dogaja nekje daleč, noben naš vojak še ni padel, sicer pa so si poklic izbrali sami, v Afganistanu so tudi Nemci in drugi. Toda z udeležbo v tej svoji tretji vojni teptamo načela, ki jih ne bi smeli, sprejemamo tudi za naprej vlogo poslušnega orodja, prej slabimo kot krepimo nacionalno obrambo in si delamo mednarodno škodo (denimo v muslimanskem svetu).
In na neke čisto neznane ljudi streljamo. Ta vojna je znamenje naše inferiornosti, nesamozavesti in kratke pameti naše politike na mednarodnem področju.
Tri vojne v tako kratkem času, ena še nedokončana - ni malo. Pomemben pa je seveda tudi čas med njimi. Prvi vojni je sledilo mračno obdobje, a se je polagoma tako normaliziralo, da nam je z drugo vojno omogočilo prehod v samostojnost in demokracijo. Naša tretja in trenutno zadnja vojna se je začela v času zatona ameriške hegemonije in neoliberalizma. Prinesti nam ne more nič dobrega, saj drugače kot naši prvi dve vojni ne ponuja nobenega obeta. To je vojna, ki po svoje govori o stagnaciji ali celo nazadovanju. Delamo se, kot da je ni, čeprav streljamo na neke čisto tuje ljudi. Naivnost smo medtem izgubili - smo jo res?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.