Philip Roth: Umirajoča žival

+ + + +

Profesor, deklica in smrt

»Človek ne bi imel niti dveh tretjin problemov, ki jih ima, če mu ne bi bilo toliko do fukanja. Spolnost je tisto, kar naša ponavadi urejena življenja spravi v nered,« pravi David Kepesh, poleg Zuckermanna eden stalnih pripovedovalcev v Rothovem opusu, profesor književnosti, kritik, ki na lokalni televiziji komentira sprotno produkcijo, predvsem pa zvijačen erotoman. Možak, rojen nekje v tridesetih letih, večinoma samski, vendar ne brez dobro vpeljanega spolnega življenja, pedagoški eros se tekoče preliva v pravega, se spominja svoje zveze s študentko iz kubanske emigrantske družine, Consuelo, predvsem njenih prečudovitih prsi; temu predmetu poželenja je posvečena tudi kepeshevska freudovska travestija The Breast.

Tema Rothove Portnoyeve tožbe je krivda, kar počez in zaradi masturbacije in, no ja, druženja z nežidovskimi dekleti, tema Profesorja poželenja je kompulzivna, nebrzdana seksualnost, zdaj pa je v ospredju minevanje, umiranje. Kepesh se zaveda, tudi ona mu da to jasno vedeti, da zveza ne more trajati, da nima perspektive, zato je ljubosumen, s starostjo ga je začel grabiti strah pred izgubo, ljubosumen je na njene prejšnje, pa jih ni bilo veliko, ljubosumen je na tiste, s katerimi se druži, s katerimi se bo družila. Odgovor na vprašanje, kaj ljubimo, kadar ljubimo, je zanj preprost; njeno neposrednost, sproščenost, samoumevnost, s katero se ji dogaja življenje, ki se še ne zaveda svojega konca, ki še ni začelo odštevanja, ki se ni na blizu srečalo s smrtjo in živi v lažnem občutku nesmrtnosti.

Roth je eden velikih ameriških pripovednikov, vedno na robu škandala in provokacije, predvsem židovski bralni lobi je njegove zgodnje knjige - zaradi sprevrženega prikazovanja preveč požrtvovalne matere, seveda - močno odklanjal. Ob tem je Umirajoča žival rekapitulacija: spolnih praks pred tabletko in po njej, spremembe samozavedanja in političnega delovanja kar nekaj povojnih generacij. Zato je romanček kljub nedvomni pripovedni spretnosti in nekaj drastičnim epizodam nekoliko bolj pokvarljiv, poleg seksualnih ošvrkne še druge, politične revolucije in to, da je Consuela kubanske provenience, mu ponuja kar dober kvas za nabrekanje pripovednega testa s premisleki o Castru in ameriški zunanji politiki in sploh. Jasno, k liberalnemu profesorju književnosti gre nekaj tega zraven, Kepesh preprosto ne more razmišljati mimo političnega konteksta - kot se Zuckermann ne more ne zatakniti v zgodbo o temnopoltem profesorju, ki se izdaja za Juda - ta plast pa se je v tej prehitevajoči, prekrivajoči in negotovi politični zdajšnjosti malce postarala in je skoraj odveč.